Arhiv za Oktober, 2012

Prezadolženo gospodarstvo in državo reši le sveži (tuji) kapital

Četrtek, Oktober 25th, 2012

Zaskrbljen berem v medijih. »Zaradi menedžerskih prevzemov nekatera velika podjetja že pokleknila, druga na robu preživetja. Tako finančno obubožane družbe (zaradi prisile bank) in stečajni upravitelji za številna velika in uspešna slovenska podjetja iščejo nove lastnike, ki pa jih bodo po vsej verjetnosti našli v tujini. Ker je slovensko gospodarstvo močno zadolženo in v številnih podjetjih imajo precej več obveznosti do bank in dobaviteljev kakor lastnega kapitala, se bo lastniška sestava slovenskega gospodarstva zagotovo še občutno spreminjala, še zlasti če bo poskušala država unovčevati svoje lastniške deleže in prodajati podjetja, ki jih ima v polni lasti. Država kot anonimni subjekt oziroma vlada pa je pred časom zelo pritiskala na podjetja, naj menedžersko prevzamejo družbe, ki so jih vodili.
To so zelo podpirali tudi nekateri ekonomisti, vsi v prepričanju, da bodo vodstva kot lastniki veliko bolj skrbela za podjetja, ker bodo tudi njihova. Zato naj bi poslovala veliko bolj racionalno, uspešno in donosno. Praksa je žal potem pokazala, da so bili ti računi marsikdaj brez krčmarja, k čemur pomemben delež dodala tudi kriza.« Berem tudi: Ljubljanski odvetnik Konrad Plauštajner, predstavnik odvetniške zbornice v svetu odvetniških organizacij, ki je uradni posvetovalni organ EU, pojasnjuje, da se porazdelitev denarja, tudi v sklopu menedžerskih prevzemov oziroma tajkunskih zgodb, ne bi mogla zgoditi brez odvetnikov, pravnih strokovnjakov, tudi nekaterih profesorjev na pravnih fakultetah.
Odvetniki zato tu nosijo neko soodgovornost, predvsem v moralnem smislu, če že ne v kazenskopravnem, čeprav niti to ni izključeno. Danes preberem odlično in aktualno mnenje Jureta Apiha »Čakanje na mesijo v oropani deželi«, kjer pravi: »Zasebna lastnina nam je zmešala glave. Nekdo je ugasnil luč in najbrutalnejša prvobitna akumulacija kapitala se je začela. Odtujeno lastništvo se je izkazalo kot sovražen gospodar, cerkev kot nesposoben pohlepnež, tajkuni pa kot nespodoben in bankrotiran špekulant. Enotnost naroda je prevara. Edina resnična enotnost je enotnost interesov. V oropani in osramočeni deželi, sumljivo in nevarno podobni Nemčiji tridesetih let, zaman čakamo odrešitelja, pa čeprav tehnično vlado, trojko, novega mesijo.« Berem še, da že Zakon o gospodarskih družbah iz leta 1993 denimo vsebuje “izrecno prepoved finančne asistence družbe prevzemniku“. Zakon o prevzemih iz julija 2006/8 pa prepoveduje zastavo delnic ciljne družbe kot poroštva pri najemu kreditov za prevzem. Berem še nedavno aktualna mnenja. Po mnenju Jožeta Mencingerja je nesmiselno zgražanje kar povprek nad bogatenjem in menedžerskimi odkupi podjetij, dokler oblast prisega na kapitalizem, katerega edini vrednoti sta dobiček in večanje premoženja lastnikov.
Povsem drugačno mnenje o tem ima ekonomist Maks Tajnikar, pa tedaj obtožuje predvsem banke, ker sploh dajejo takšna posojila, in se čudi Banki Slovenije, da ne ukrepa. »Po navadni poti večmilijonskih kreditov za delnice ni mogoče odplačati, brez špekulacij ne gre. Če direktor reče, da bo odplačal kredit, ker se bo vrednost delnice povečala za sto odstotkov, potem je delnico kupil po polovični ceni!« Po Tajnikarjevem je takšno početje tvegano tudi z narodnogospodarskega vidika. »Če bi se kaj spremenilo na kreditnih trgih, kar se že dogaja, bi bili mogoče priča propadu kakšnega lastnika. Ali bodo potem banke lastnice teh podjetij? Lastništvo je dobro, dokler imajo oblast zunanji lastniki in lahko odpustijo menedžerja. Kadar pa imajo menedžerji tako močno lastnino, da se lahko sami nadzirajo, je slabo. Maks Tajnikar nastajanje sedanje menedžerske lastnine vidi kot nepravilnost. Izsledki njegove študije, objavljeni v tujini, kažejo, da se menedžerska lastnina po svetu pojavlja pri podjetjih s težavami, pri nas pa je ravno nasprotno. Premoženjske koristi menedžerjev iz lastnine so nenormalne, zlasti zaradi načina, kako pridejo do njih: menedžerji za nakup seveda nimajo lastnih prihrankov, marveč se zadolžijo, teh dolgov pa ni mogoče odplačati drugače, kot da se po čudnih poteh ustvarjajo kapitalski dobički ali izčrpavajo podjetja, ki so jih prevzeli. Tajnikar zatrjuje, da bomo morali v Sloveniji prav zaradi teh novodobnih kapitalistov razmisliti o davčni ureditvi dedovanja. Mencinger na drugi strani govori, da v principu z menedžerskimi odkupi ni nič narobe, posebno še, ker menedžerji najbrž bolje kot kdorkoli poznajo svoja podjetja, njegove možnosti in s tem tudi njegovo pravo vrednost. »Najbrž ni nič narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Seveda pa postane vse skupaj vprašljivo, če nekdo, ki ima tisoč evrov, za milijon evrov kupi nekaj, kar je zelo verjetno vredno dva milijona evrov. Pri tem tako rekoč nič ne tvega. Kupnino bo plačal iz bodočih dobičkov podjetja, ki ga je kupil. Če ne bo šlo, ker so dobički kljub varčevanju pri stroških dela nižji, obresti za kredite pa višje, kot je pričakoval, bo pol ali več kupljenega spet prodal. Skoraj gotovo sam ne bo postal revež.« Ali je potem res vse O.K.?
Ali ni to za privilegirane zelo poceni moralni hazard na račun družbe? Celo ironija težnjam demokratične in pravne države enakopravnih državljanov? Prezadolženo gospodarstvo in državo torej reši le sveži (tuji) kapital, saj pravijo da domačega kapitala ni? Premalo privarčujemo in vlagamo, pa še ta kapital ponikne brez vsakršnih sankcij? Do kdaj še?

  • Share/Bookmark