Zgodovinske obletnice na praznik upora

Z zanimanjem sem v aprilski številki ribniškega REŠETA prebral prispevek g. Mirka Oražma »O bližajoči se obletnici osvobodilne fronte, novejša razlaga«. Razumljivo napisano, jasna razlaga. Najprej je bila ustanovljena PIF, šele nato OF.
Sicer ne razumem, kako je bilo s »spremembo časov« do sedaj mogočih več razlag. Zato osupel zopet poslušam: »Danes praznujemo Dan upora proti okupatorju in se spominjamo ustanovitve OF«. To je bila prva izrečena informacija na državnem radio VAL 202 ob 7. uri na dan praznika upora. Prva informacija in ta je laž! Na ta dan je bila vendar ustanovljena Protiimperialistična fronta. Druga fronta, drugi cilji!?
To svoje mnenje objavim v DELU, kar pa je očitno zelo vznemirilo g. Slavka Grčarja in g. Matjaža Cerovca, ki mi v pismih bralcev, DELO 8.5. in 11.5. oporekata verodostojnost moje trditve. G. Cerovec pa mi celo nekako pripisuje nespoštovanje žrtev vojne vihre, oz. upora proti okupatorju in žrtev izvajanja revolucije med 2. svetovno vojno v Sloveniji.
Ponovno sem preveril vire o tem času. Vsi potrjujejo, da je tega dne ustanovljena PIF in ne OF. Golo dejstvo. PIF tudi tedaj ni pozvala k uporu proti okupatorju. To je storila šele po napadu Hitlerjeve Nemčije na Stalinovo Sovjetsko zvezo. Ta je bila sicer do tedaj nemška zaveznica, tudi pri napadu na Poljsko. Šele po nemškem napadu na SZ je PIF pozvala k uporu zoper okupatorja in se preimenovala v OF. Razumljivo, saj so bili glavna sila fronte komunisti, pravi učenci in občudovalci Stalinove SZ. Splošno in javno je že znano, da je OF izdala obvestilo, proglas, da je vsak odpor proti okupatorju izven OF izdaja. Kaj to pomeni in je pomenilo, je menda jasno! To je monopol OF nad uporom, da se tako lahko izvaja in nadzira tudi izvajanje revolucije, vse nasprotnike revolucije pa sproti odvrne od upora in odstrani. Tako se je tudi zgodilo, saj je OF povsem obvladovala KPS.
Še avgusta 1941 je kar KPS, ne OF, svarila in pozivala kočevarsko prebivalstvo, da se ne odseli, temveč se pridruži skupni borbi zoper Hitlerja, imperialiste in kapitaliste, vse za zmago rdeče armade, SZ in voditelja Stalina, naj živi KPS.
Jasno je, da je OF izvedla odpor zoper zavojevalce, žal tudi kruto revolucijo. Ta prepletenost odpora in revolucije pa je povzročila zelo veliko žrtev in posledic narodu. Tudi pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, najbolj ugleden slovenski ekonomist v SFRJ je o tem pisal, in sicer da je bila aprila 1941 ustanovljena Protiimperialistična in ne Osvobodilna fronta, kar je bila zelo pomembna razlika. V »osvobodilno« se je preimenovala šele, ko je Nemčija 22. junija istega leta napadla Sovjetsko zvezo. Do takrat sta namreč CK KPS in KPJ tako kot tudi sam Stalin še upala, da bo sovjetsko prijateljstvo s hitlerjevsko Nemčijo trajalo večno in da bosta s skupnimi močmi osvobodila ljudstva sveta imperialističnih zavojevalcev, predvsem Francije in Velike Britanije.
Akademik A. Bajt v svoji knjigi »Bermanov dosje«, MK-1999, tudi zapiše, da ni mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev. Pri tem pa da prevladuje mnenje, da je vseeno, kakšen namen je imela partija pri tem, saj da nas je uvrstila med demokratične sile in med zmagovalce. Akademik Bajt je mnenja, da nas je med demokratične sile že l. 1941 uvrstil general letalstva D. Simović, ki je zaradi podpisa trojnega pakta s silami osi izvedel vojaški udar proti Cvetkovičevi vladi kraljevine Jugoslavije. Pravi, da čeprav je jugoslovanska vojska razpadla, je Hitler zaradi Simovićevega dvornega prevrata skoraj za šest tednov zamudil z napadom na SZ. Znano je, da je Nemce tedaj pred Moskvo prehitela in zaustavila. zima, kar je usodno in strateško prispevalo k poteku in k zmagi v 2 .svetovni vojni. »Pri tem partija ni bila potrebna in je njen prispevek ničen.
Tudi za osvoboditev Jugoslavije in Slovenije, skupaj s pridobitvijo nekdanjega po Italiji zasedenega ozemlja, je bil odpor proti zavojevalcu, kakršnega je sprožila partija nepotreben. Eno in drugo je bilo odvisno izključno od vprašanja, katera stran bo zmagala«, pravi akademik. Dalje pravi: »Moja ocena partije ni bila nikoli visoka. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno-tega pač ni mogoče zanikati-, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.«
Na dan praznika Ljubljane, mesta zmagovalca, 9. maja, dneva zmage, sem bil slučajno zopet v glavnem mestu in to na Trgu republike, na nekdanjem dolgoletnem Trgu revolucije, če smem spomniti? Zopet poslušam državni radio, kjer poteka oddaja o tem dnevu zmagoslavja v Ljubljani. Devetdesetletni partizanski major in komisar pravnik, dr. Vrhunec pove, kako so z zanosom korakali in jezdili na belem konju, kot del zmagovite strani v boju s fašisti in nacisti. Verjamem mu, da je bilo to polno upravičenega zanosa in ponosa.
Po njegovi izpovedi o teh velikih dogodkih ga na radiu dopolni še zgodovinarka. Ona pa pravi:«Takoj po prvih dneh zmagoslavja, je zmagovalna oblast nadaljevala z revolucionarnimi dejanji, ki so bila že izvajana med NOB, to je žal tudi z likvidacijo, eliminacijo vseh še potencialnih nasprotnikov nove revolucionarne oblasti. Takoj je utrjevala enopartijski sistem po sovjetskem vzoru«. Potem smo mnogi postali najmanj drugorazredni državljani, neenakovredni in nevredni zaupanja celo pri varovanju domovine, vse do osamosvojitve Slovenije. Torej na dan praznika upora proti okupatorju le ni bila ustanovljena OF, do napada Hitlerjeve Nemčije na sicer »zaveznico« Stalinovo SZ tudi ni bilo upora proti okupatorju na pobudo PIF. To so zgodovinska dejstva, ne laži.
Zato skupaj z Evropo praznujmo skupni praznik 9. maj, praznik zmage!
Franc Mihič univ.dipl.inž.

  • Share/Bookmark

Komentiranje je onemogočeno.