»Slovenija moja dežela«, kam ploveš, toneš?!

Slovenija dežela raziskav, razvoja, morda prihodnosti?
«Slovenija dežela inovacij« bo žal še dolgo utopija pri že dolgo prevladujoči »morali po Titu«, njegovem nauku »Snadži se druže!«, seveda na račun drugega. Blagostanje in družbeni privilegiji elite so že dolga desetletja visoki, predvsem »zgodovinsko« upravičeni so bogato nagrajeni. Tudi še zaradi »zaslug za narod v NOB, pravilneje za revolucijo«, katere posledice za mentaliteto in razvoj Slovenije so očitne in enormne. Nekateri jih še vedno čutijo(mo). Ljudstvo pa »zasluge za narod« še vedno kar redno plača. Ima izbiro? Po moje ne!
Kdo pa se bi potem še trudil za inovacije, ki bi celo lahko ogrozile »leve privilegije«?!
Rektor univerze, minister, profesor pedagog, ekonomist Jože Mencinger je v tranziciji menedžerje javno spodbujal k privatizaciji družbenega premoženja, ko je za Gospodarski vestnik leta 1996 izjavil: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« To je bil po moje konec javne morale in pravne države za poštene državljane. Politika Jožeta Mencingerja, poleg Milana Kučana najpomembnejšega podpornika Zorana Jankoviča, njegova etika in ekonomska filozofija, to je, »certifikati so samo papir in vse za naše prave menedžerje«, kar je pravi nacionalni interes, če je treba za to tudi nove kredite države, je že dala in daje rezultate. Tajkune in dolgove, le inovacij in delovnih mest ne!?
Celo 15 let se je po volji politikov, levih in tudi desnih, lahko kratilo lastninske pravice zaposlenih, pravice do celotne plače, plačanih prispevkov.
Prikrito se je delavcem kradlo in lagalo, skratka goljufalo, celo povsem nekaznovano. Sprevržena morala politike, sramota, brez opravičila!?
Slovenija je postala tudi končno zelo mednarodno prepoznavna. Slovenija, njen minister Karel Erjavec, se je edina v EU zoperstavila sankcijam civilizirane Evrope zoper beloruskega diktatorja Lukašenka. Slovenija se je tako zavzela tudi za Janeza Škrabca, osebnega prijatelja diktatorja Lukašenka. Zavzela se je za »našega filantropa«, velikega mecena, »pomembnega podjetnika za državo«, vse za nova delovna mesta. Ali res? Evropa se sicer zgraža, berem.
Mi pa smo ponosni, končno pokončno branimo naše interese!? Ali res, čemu in čigave?
Kaj nam mar človekove pravice gladovno stavkajočih političnih zapornikov, naj počakajo!?
Slovensko ljudstvo tudi nima niti pravice do »poračuna« ob volitvah, saj celo izid volitev določajo strankarski prvaki, kot nekoč v enoumju?! Slovenec naj še čaka na ustavne pravice?!
Kje je Evropska komisija za demokracijo skozi pravo, bolj znana kot Beneška komisija, da bi pomagala slovenskim in beloruskim državljanom? Ja, Slovenija ima »pravo demokracijo«, saj o državi odločajo tudi poslanci ovaduhi in špekulanti s spričevali, »pravi diplomanti«? Perspektivno, mar ne? Dežela inovacij, samo kakšnih? Sprenevedanje, brezbrižnost, neodgovornost, laž in goljufija, skratka morala »znajdi se, se splača», je Slovenijo mojo deželo« prepojilo in od potrebnih pravih poštenih inovacij odvrnilo!
To ni več dežela poštenega delovnega ustvarjalnega slovenskega človeka.
Kdaj bo zopet »Slovenija moja dežela«, dežela poštenega človeka?
Franc Mihič, univ.dipl.inž.

  • Share/Bookmark

Komentiranje je onemogočeno.