Komunizem je humanizem?

»Komunizem je humanizem«, tako bi sodil, ko zopet poslušam in berem mnoge ugledne še vedno zagrete za »dosežke naše revolucije« med NOB, ki nam je dala vladavino Komunistične partije vse do osamosvojitve. In to naj bi bil celo naš vrh zgodovine in temelj za samostojno demokratično državo Slovenijo. Ali res? Pa poglejmo, kaj pravi komunistični katekizem oz. revolucionarni katekizem, opisan v »Morala in etika«, leksikoni Cankarjeve založbe; Ljubljana 1986, stran 305:« nečajevstvo, revolucionarni nihilizem, v Revolucionarnem katekizmu M. A. Bakunina je izražen ekstremni anarhistični etos S. G. Nečajeva. Četudi je napisan pred več kot sto leti, je to manifest sodobnega, dandanašnjega surovega nihilizma, dokument par excellence načelno destruktivne »revolucije« v odtujenem, brezdušnem svetu. Mene samega ni več; vsaj človek nisem in ne morem biti več; ni več mojega bližnjega, mojega tovariša, mojega sočloveka. Je samo še ogromno, monolitno načelo destrukcije, ki mu je potrebno služiti do končne, popolne uresničitve. Ničenje. Smrt. Nečajev je mislil do kraja dosledno takole: »Ta svet krivičnosti razbijmo, do tal naj boj ga naš podre; nato svoj novi svet zgradimo, bili smo nič, bodimo vse!«
1. Naloge revolucionarja do samega sebe.
Revolucionar je človek, ki je svoje življenje v celoti žrtvoval – v pomenu izničenja. Ničesar nima, niti imena. V njem je le strast uničevalne revolucionarne aktivnosti. Revolucionar načelno celovito sovraži razredno, meščansko civilizacijo. Prezira vsako teorijo, pa tudi vso znanost; to uporablja le, da bi uničeval. Revolucionar prezira javno mnenje, družbeno moralo. Njegovo načelo je grobost do sebe in do drugih; odreka se rodbini, prijateljstvu, ljubezni, hvaležnosti; samo hladna strast za uničevalno revolucionarno dejanje ostane. Revolucionar ne doživlja nobenega zanosa in navdušenja, ne predaja se niti osebnemu sovraštvu niti maščevalnosti – samo trezno preračunava učinke udarcev, akcij.
2. Naloge revolucionarja do tovarišev
Načelo koristnosti obvladuje vse odnose med revolucionarji anarhistične združbe; kolikor si nam koristen pri revolucijskem razbijaštvu, uničevanju, toliko si naš, toliko smo ti hvaležni. Revolucionar računa predvsem oziroma izključno nase. Lastno tveganje, lastna odgovornost. Trezno prodaja svojo in tujo kožo. Tovariša soborca bo reševal iz nevarnosti samo, če se splača.
3. Naloge revolucionarja do družbe
Človek, ki ga še karkoli povezuje z družbo in svetom, ne more biti revolucionar. Enako mora sovražiti – in to načelno, dosledno – vsakogar in vse. V tkivo družbe se zajeda, da bi jo uničeval, razkrajal. Pretvarja se, da bi ga sprejela; potem sabotira, razbija. Ljudi deli na kategorije: te je treba ubiti, da bi tako zastrašili druge; te je treba odstraniti, imobilizirati, ker so inteligentni, nevarni sovražniki; te spet kaže pustiti pri življenju, ker so tako hudobni in osovraženi, da vznemirjajo, revoltirajo množice; spet druge, ki so lahko kakorkoli koristni, je treba izsiljevati, izrabiti do kraja; določene kadre, ki jim ni najbolj zaupati, je treba gnati v najnevarnejše akcije, da bi jih čim prej pobralo …To je nihilistična morala nečajevske revolucije alienacije, dehumanizacije, depersonalizacije, destrukcije …
4. Naloge (anarhističnega) združenja do ljudstva
Cilj: popolna osamosvojitev in sreča ljudstva – toda prej mora biti vse uničeno. Vse zlo mora biti absolutno realizirano. Revolucionarji ne smejo dovoliti nobenega izboljšanja, nobenega lajšanja muk, trpljenja, izkoriščanja, tlačenja. Vsako izboljšanje ima namreč za posledico, da je ljudstvo manj revoltirano, da je manj pripravljeno za skrajne korake. Avantgarda anarhizma se mora povezati – tako zahteva Bakunin – z avanturisti in razbojniki, s capinskim proletariatom, z edinimi resničnimi revolucionarji Rusije.«
Ali je komentar še potreben?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Komentiranje je onemogočeno.