Arhiv za Januar, 2012

Komunizem je humanizem?

Nedelja, Januar 29th, 2012

»Komunizem je humanizem«, tako bi sodil, ko zopet poslušam in berem mnoge ugledne še vedno zagrete za »dosežke naše revolucije« med NOB, ki nam je dala vladavino Komunistične partije vse do osamosvojitve. In to naj bi bil celo naš vrh zgodovine in temelj za samostojno demokratično državo Slovenijo. Ali res? Pa poglejmo, kaj pravi komunistični katekizem oz. revolucionarni katekizem, opisan v »Morala in etika«, leksikoni Cankarjeve založbe; Ljubljana 1986, stran 305:« nečajevstvo, revolucionarni nihilizem, v Revolucionarnem katekizmu M. A. Bakunina je izražen ekstremni anarhistični etos S. G. Nečajeva. Četudi je napisan pred več kot sto leti, je to manifest sodobnega, dandanašnjega surovega nihilizma, dokument par excellence načelno destruktivne »revolucije« v odtujenem, brezdušnem svetu. Mene samega ni več; vsaj človek nisem in ne morem biti več; ni več mojega bližnjega, mojega tovariša, mojega sočloveka. Je samo še ogromno, monolitno načelo destrukcije, ki mu je potrebno služiti do končne, popolne uresničitve. Ničenje. Smrt. Nečajev je mislil do kraja dosledno takole: »Ta svet krivičnosti razbijmo, do tal naj boj ga naš podre; nato svoj novi svet zgradimo, bili smo nič, bodimo vse!«
1. Naloge revolucionarja do samega sebe.
Revolucionar je človek, ki je svoje življenje v celoti žrtvoval – v pomenu izničenja. Ničesar nima, niti imena. V njem je le strast uničevalne revolucionarne aktivnosti. Revolucionar načelno celovito sovraži razredno, meščansko civilizacijo. Prezira vsako teorijo, pa tudi vso znanost; to uporablja le, da bi uničeval. Revolucionar prezira javno mnenje, družbeno moralo. Njegovo načelo je grobost do sebe in do drugih; odreka se rodbini, prijateljstvu, ljubezni, hvaležnosti; samo hladna strast za uničevalno revolucionarno dejanje ostane. Revolucionar ne doživlja nobenega zanosa in navdušenja, ne predaja se niti osebnemu sovraštvu niti maščevalnosti – samo trezno preračunava učinke udarcev, akcij.
2. Naloge revolucionarja do tovarišev
Načelo koristnosti obvladuje vse odnose med revolucionarji anarhistične združbe; kolikor si nam koristen pri revolucijskem razbijaštvu, uničevanju, toliko si naš, toliko smo ti hvaležni. Revolucionar računa predvsem oziroma izključno nase. Lastno tveganje, lastna odgovornost. Trezno prodaja svojo in tujo kožo. Tovariša soborca bo reševal iz nevarnosti samo, če se splača.
3. Naloge revolucionarja do družbe
Človek, ki ga še karkoli povezuje z družbo in svetom, ne more biti revolucionar. Enako mora sovražiti – in to načelno, dosledno – vsakogar in vse. V tkivo družbe se zajeda, da bi jo uničeval, razkrajal. Pretvarja se, da bi ga sprejela; potem sabotira, razbija. Ljudi deli na kategorije: te je treba ubiti, da bi tako zastrašili druge; te je treba odstraniti, imobilizirati, ker so inteligentni, nevarni sovražniki; te spet kaže pustiti pri življenju, ker so tako hudobni in osovraženi, da vznemirjajo, revoltirajo množice; spet druge, ki so lahko kakorkoli koristni, je treba izsiljevati, izrabiti do kraja; določene kadre, ki jim ni najbolj zaupati, je treba gnati v najnevarnejše akcije, da bi jih čim prej pobralo …To je nihilistična morala nečajevske revolucije alienacije, dehumanizacije, depersonalizacije, destrukcije …
4. Naloge (anarhističnega) združenja do ljudstva
Cilj: popolna osamosvojitev in sreča ljudstva – toda prej mora biti vse uničeno. Vse zlo mora biti absolutno realizirano. Revolucionarji ne smejo dovoliti nobenega izboljšanja, nobenega lajšanja muk, trpljenja, izkoriščanja, tlačenja. Vsako izboljšanje ima namreč za posledico, da je ljudstvo manj revoltirano, da je manj pripravljeno za skrajne korake. Avantgarda anarhizma se mora povezati – tako zahteva Bakunin – z avanturisti in razbojniki, s capinskim proletariatom, z edinimi resničnimi revolucionarji Rusije.«
Ali je komentar še potreben?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Izvoliti mandatarja z dvema skrivačema?

Sreda, Januar 18th, 2012

Gospod Matevž Krivic je v pismu s tem naslovom (Delo, 17. Januar 2012) napisal, kar bi si morali naši politiki in tudi volivci zapomniti, to je:.
Res je velika sreča, da takega »skrivaško« izvoljenega mandatarja nismo dobili.
To je res velika sreča. To si res velja zapomniti!
Mogoče je zato celo bolje, da se izcimijo nove volitve? Katastrofa pa bo, če bodo stranke, leve in desne, volivce zopet žejne peljale čez vodo, kot ovce. To se bi zgodilo, če bomo še naprej imeli volilni sistem z okraji in brez preferenčnega glasu, ko o tem, kdo bo izvoljen, odločajo predvsem vodstva strank, ne pa volivci. Ti so samo glasovalne lutke. Gospodje v vodstvih strank, ali je za vas res častno in odgovorno, ko tako igrate z volivci na volitvah »skrivalnice«? Vnaprej krojite izide volitev. Poskrbite samo za »svoje zveste kadre« po vašem »osebnem okusu«, izbire volivcev pa vam je figo mar!? Kako dolgo bomo volivci le volilne lutke vodstev strank? Imamo mogoče zaradi vašega »minulega dela, volilnega skrivaštva«, sedaj akutne politične težave?
Volitev naj bi bile vendar temelj razvoja demokracije, ne pa utrjevanje strankokracije!?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Predsednik DZ RS dr. Gregor Virant je hladno amoralen in je problem?!

Četrtek, Januar 12th, 2012

Neustavljiva sla po oblasti, ali pijani od sle po oblasti, bi lahko bil skupni naslov številnih pisem bralcev, ki jih dopolni še kolumnist dr. Janez Markeš z naslovom »Virantov algoritem«, kjer pravi,Virant je hladno amoralen in je problem.
Očitno pisce nič ne ovira, da je Gregor Virant hitro, a legitimno in legalno, novo izvoljeni predsednik DZ RS, parlamenta, to je najvišji predstavnik slovenske demokracije, kar gotovo ne kvari »slovenske bonitete«, ravno nasprotno!
Potrebna je nova politika, je bil skoraj večinski poziv, tudi od »stricev in botrov naše večne enoumne politike«. »Rešitelji naroda« so hitro in bučno »ustvarili novo stranko«, Pozitivno Slovenijo. Staro nova pozitivna politika, samo »pozitivna« selekcija? Na vrh nove stranke postavijo učinkovitega menedžerja Zorana Jankoviča. Menedžerji so pri nas pač že dolgo znani kot skrajno učinkoviti, predvsem pa kot pošteni in pravični državljani, z velikim čutom za socialo?! To je njihovim »botrom« samoumevno! To smo jasno in glasno slišali tudi v Dražgošah! Ne hlapci, ne glede kateri, temveč menedžerji nas bodo vodili, je bil glasen apel?! »Naša politika in zgodovina je edino prava«, vse drugo je izdaja naroda!?
Seveda vse to ni neustavljiva sla in pijanost od sle po oblasti!? Ne, to je volja ljudstva!? Ali res, smo res še v tistih »železnih« časih?
Ko pa se samoiniciativno pojavi Državljanska lista Gregorja Viranta, brez levih in tudi desnih botrov, nastopi zmeda. To je lahko edino zarota, desna ali leva, se premleva.
Alarm, nevarnost najvišje stopnje! Nekdo je vendar pričel misliti s svojo glavo, to je vendar abnormalno. Racionalno in učinkovito je vendar zgolj »enoumje«, to ja vendar pri »nas splošno znano, že več kot pol stoletja, ali celo še več!
Na pomladni desnici alarmni zvonci le utihnejo, tam se streznijo in zberejo. Mogoče postanejo učinkoviti, uvedejo »pozitivno selekcijo« in enkrat zopet zmagajo?
Na levici jih ne skrbi razvoj ali zastoj socialdemokracije. Ne, mogoča je le naša preverjena »pozitivna politika«, saj daje pozitivne rezultate že več kot pol stoletja! Vse »slabo« so zakuhali drugi, ali pa je to »drugorazredna postranska zadeva«.
Mi hočemo oblast zaradi ljudstva!?
»Neustavljiva sla po oblasti« v Sloveniji je torej samo predsednik parlamenta Gregor Virant in njegovi!? Ali je to trditi res moralno? Kdo pa je resen problem, mogoče »strici in botri«?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Trinajst let kratenja lastninski pravic delavcev!?

Petek, Januar 6th, 2012

Končno ena dobra obetavna vest za državljane, delavcev, berem v kolumni dan pred Božičem: »Nazadnje so ustavni sodniki naredili, česar politika ni hotela: iz zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju so odstranili besedilo, ki je delodajalcem omogočalo odlog, obročno plačilo, odpis in delni odpis prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zaposlenih. Ob tem se sprašujemo, zakaj imamo torej izvršno in zakonodajno oblast.«
Odlično, povsem upravičeno vprašanje za mnoge prizadete državljane. Kdaj in kje bomo dobili pa odgovor?
Dalje berem: «Skoraj 13 let je zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju dovoljeval odlog, odpis in obročno plačilo. Leta 2009 so sindikati od ustavnega sodišča zahtevali, da oceni ustavnost te pravice. Zdaj je odločilo, da taka zakonska ureditev pomeni protiustaven poseg v lastninsko pravico delavcev, in zato razveljavilo prvi odstavek 228. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Odpisa, odloga, obročnega plačila ni več. »Odločba ustavnega sodišča začne veljati naslednji dan po objavi v uradnem listu,« smo zvedeli na davčni upravi.«
V naši socialni državi so se tokrat zopet vsaj sindikati zganili in konkretno ukrenili nekaj za temeljne pravice delojemalcev, delavcev, to je pravice do izplačila celotnega zaslužka.
Seveda samo tisti sindikati, ki so problem dojeli, imeli zadosti empatije do prizadetih, seveda tudi znanja in motiva, predvsem pa odgovornosti do opeharjenih delavcev. Kje pa je bila ves čas javna stroka, sicer dobro plačana, večkrat v javnost izzvana in pozvana, npr. številni »ugledni« Inštituti za delo. Bila je oportuno tiho, čeprav v veliki meri živi ravno na račun delojemalcev, delavcev realnega sektorja. Kakšno je potem lahko njeno pravo poslanstvo?
Javnost namreč ravno pravni stroki pripisuje največjo odgovornost za slabo stanje, nedelovanje pravne države in njene posledice. Tudi za »rope stoletja«, to je za menedžerske »odkupe« podjetij, ko ti brez svojega denarja »kupijo« podjetja na kredit, kredit pa odplačuje kar kupljeno podjetje, ki tako počasi shira. Res pokvarjena finančna špekulacija! Vse pa sanira le vse bolj revna socialna država? Politika, pravna država, ekonomska stroka in predvsem pravna stroka pa nič, kot da je to povsem normalno in povsem pravično, zakonito ravnanje? Vsi prizadeti, okradeni in oškodovani, praviloma posledično brezposelni pa so le postranska zadeva? Povsem očitno je, da so menedžerji in kapital za to najvišjo družbeno politično elito »sveta nedotakljiva stranka«, vsi drugi državljani, nekdanji lastniki vsega družbenega premoženja, pa so le drugorazredna stranka, ki je brez prizivno vedno dolžna celo sanirati podjetja oz. nato pa še »naše« nedotakljive državne banke. Dalje berem:
Politika bi lahko ukrepala, če bi le hotela, a ni. Leta in leta je vzdrževala sistem, o katerem so ustavni sodniki ugotovili, »da zaradi koristi delodajalca vse tveganje in škodljive posledice nosi le delavec«.
Torej je ves čas politika skrbela za koristi delodajalcev, za kapital, vse na račun delavcev, njihove lastnine, pa še to prikrito, brez njihove vednosti in soglasja, kot da ne obstajajo, so brez pravic. Pri tem pa so se do pred kratkim politiki še hvalili, saj pomagamo podjetjem; seveda samo kapitalu, vendar na delavčev račun, ne na politikov osebni, ali vsaj javni račun.
V Avstriji gre podjetnik lahko v zapor, če ne plača prispevkov za socialno varnost. Pri na pa mu je vse odpuščeno, enako velikim gospodarskim družbam, celo v državni lasti.
Čemu in zakaj? Komu in kje so ostali neplačani prispevki, se kdo od poklicanih sploh vpraša? Na to temo smo na TV gledali tri »Tarče«!? Kje so ukrepi pravne države? Prizadeti čakajo, saj so tudi davkoplačevalci in vzdrževalci slovenske »pravne in socialne države«, mar ne?
Kako bi to ravnanje politike lahko poimenovali, skrajno dvolično, neodgovorno, poniglavo? Politika je torej povsem zatajila, leva, »socialdemokratska«, enako, ali še bolj, desna, prava »ljudska«. Zmagoval pa je le kapital. Zelo žalostno, nacionalni politični škandal.
Kdo že prisega na spoštovanje Ustave?! Mogoče jo ne razume, ali perfidno noče, se spreneveda, špekulira? Koga smo ali bomo zopet volili? Bo kdo ukrepal, bo sploh kdo letel?
Franc Mihič

  • Share/Bookmark