Šikaniranje nikoli ni le stvar žrtve in napadalca

Šikaniranje nikoli ni le stvar žrtve in napadalca

Večkrat sem prebral prispevke v »Delovi borzi dela«, (DELO-6.2.2007) o šikaniranju na delovnem mestu. Nekatere ugotovitve so mi nerazumljive. Mogoče še komu? »Podatki za Evropsko unijo kažejo, da je žrtev psihičnega nasilja na delovnem mestu najmanj vsak deseti zaposleni in največ vsak četrti (odvisno od raziskave). V Sloveniji je po opravljenih raziskavah delež nekoliko manjši od evropskega povprečja. Po mojem mnenju to ni zato, ker so Slovenci bolj prijateljski med seboj, ampak je to pozitivna stran čustvene distance, ki je del delovnega ozračja v slovenskih podjetjih. Ljudje preprosto sledijo načelu: ne delaj tega, česar nočeš, da drugi storijo tebi,« je prepričan psihoterapevt Zoran Milivojević, doktor medicine. To prepričanje ne potrjujejo nobeni podatki, preje nasprotno! V raziskavi SIOK, katere namen je primerjalno raziskovanje klime in zadovoljstva zaposlenih, povzetek v reviji Manager- februar 2004, namreč tudi piše:” Rezultati na splošno kažejo, da je naša celotna kultura groba-vodje menijo mislijo, da je pravi odnos nadrejenih grobost.” Dalje doktor pravi:»O dogajanju je treba obvestiti nadrejenega, kadrovsko službo, upravo podjetja, sindikalnega zastopnika in se posvetovati s strokovnjakom za delovno pravo in psihologom. Hkrati ta vrsta nasilja nikoli ni le stvar nasilneža in žrtve, ampak ima vedno občinstvo. Zato so tudi drugi zastrašeni, ker menijo, da bi se jim lahko zgodilo enako, če bi se uprli.” Sprašujem se, kje so tisti strokovnjaki, ki poznajo 50 oblik mobbinga in so pripravljeni sprožiti postopek za preprečevanje in sankcioniranje mobbinga, pomagati žrtvi in sankcionirati nasilneža/e? V podjetjih jih je gotovo najmanj! Kje so dostopni v javnih nevtralnih inštitucijah! Katere in kje so za to potrebne zakonske podlage, kot v urejenih pravnih državah? Ali jih v Sloveniji res ne potrebujemo?« Gospa Tanja Urdih Lazar, Klinični inštitut za medicino dela, pravilno ugotavlja, da bi morala za učinkovito preprečevanje in obvladovanje psihičnega nasilja organizacija sprejeti ustrezno politiko, na primer da psihičnega nasilja ne bo dopuščala ter da ima vsak zaposleni pravico do spoštljivega odnosa in dostojanstva. O politiki morajo biti dobro obveščeni vsi zaposleni. Priporoča tudi, poiskati pomoč pri nadrejenih ali pri tistih, ki v podjetju skrbijo za zdravje in varnost pri delu, kadrovske zadeve ali delavske pravice; obrniti se na pooblaščenega zdravnika specialista medicine dela ali osebnega zdravnika, zaveznike (sodelavci, sindikalni zaupnik), zbirati dokaze za prijavo psihičnega nasilja vodstvu organizacije ali morebitno tožbo na sodišču. Vse lepo in prav v teoriji, a praksa je žal po moje povsem drugačna. O tem zgovorno govori tudi članek »Zaposleni ne prepoznajo nasilja ali pa si o njem ne upajo spregovoriti (Delo-5.9.2005). Strah pred maščevanjem. To potrjujejo tudi izkušnje Urada varuha človekovih pravic: število pobud in prijav zaradi nasilja na delovnem mestu se povečuje, pritožniki želijo ostati anonimni, nekaterim so tudi že zagrozili, da bodo izgubili zaposlitev oziroma da jih bo delodajalec prestavil na slabše delovno mesto, kot je povedala mag. Bojana Cvahte, višja svetnica pri Varuhu. Šikanirani si v strahu pred izgubo zaposlitve svojih pravic ne upajo uveljavljati, sindikati v podjetjih pa nimajo več takšne moči, kot so jo imeli nekoč. Zato v uradu menijo, da bi bilo treba v podjetjih znova uvesti posebne službe za pomoč zaposlenim – te pravzaprav predvideva zakon o socialnem varstvu, a delodajalci teh določil očitno ne upoštevajo. Sicer pa problematika ni ustrezno obravnavana niti v zakonu o delovnih razmerjih (ZDR). Zato na Inšpektoratu RS za delo ni mogoče dobiti podatkov o prijavah zaposlenih, ki so začutili psihično ali fizično nasilje v delovnem okolju. Celo Inšpektorat za delo nima podatkov, kako je to mogoče? Seveda, če ni podatkov, problema in žrtev nasilja v družbi ni!? Nekateri neodkriti primeri pa so na intenzivni terapiji psihiatriji. O realnem stanju pojava šikaniranja na delovnem mestu pri nas, oz. realnem reševanju mobbinga pa najbolj zgovorno govore opisani primeri, ki so se končali z odpovedjo službe, najbolj pa izjava izvršne direktorice Future ga. Ksenija Jankovič: »To so za večino le besede na papirju. Kaj pomaga, če obvestiš inšpektorja za delo, sodišče, če (?) bo odškodnina zadnji prihodek!« Menim, da je to nasilje aktualno tudi za izvoljene poslance-zakonodajalce.

F. M., Ribnica

  • Share/Bookmark

14 odgovorov to “Šikaniranje nikoli ni le stvar žrtve in napadalca”

  1. pet-in-g-seks komentira:

    tega je zmeraj več. na žalost!!! in jezo … malih ljudi.

  2. hubert komentira:

    Zato naj tudi “mali ljudje” nekaj store, če ne prej, pa vsaj na volitvah svojega poslanca.

  3. hubert komentira:

    Predvsem pa naj ljudje, kjer je le mogoče, o šikaniranju glasno in javno govore.

  4. nada komentira:

    Ko nastopi nevzdržna situacija in njena posledica za odpust, bi morali prizadeti javno spregovoriti. Vsakršno nasilje nad drugim je nasilje.Strah v delovnem okolju pa je strip za kolektivno-produktivni razvoj celotnega obstoja podjetja.

  5. Tiasha komentira:

    Trenutno se ukvarjam z diplomo na to temo. Me prav zanima, kako bojo odgovarjale moje anketiranke (poslovne sekretarke). Me pa malce skrbi, da bom lahko samo napisala, da mobbing v našh podjetjih ne obstaja, ravno zaradi dejstva, da se ljudje bojijo spregovoriti in se izpostavljati. Nekateri se niti ne zavedajo, da se jim mobbing dogaja in krivijo sebe za nastalo situacijo. O tem bi se moralo res veliko več govoriti.

  6. kitti komentira:

    Zanimljivo je prebirati od zdravnikov mnenja o šikaniranju, na koga bi se obrnili, itd., ko pa še sami odnosi(med.sestra-zdravnik) v zdravstvu niso zdravi, enakopravni. Pogosto medicinske sestre prenašamo šikaniranje od zdravnikov, nimamo se pa kam obrniti, poveš svoji glavni sestri, ta ti pa reče, da naj potrpiš, ker sej veš kakšna je. Če si pa drzneš iti še dalje, pa kot ste napisali, te čaka kasnejše maščevanje in ti ne preostane drugega, kot da delovno mesto zamenjaš. Žalostno, vendar res se nimaš na koga obrniti v takih situacijah. Politika se s tem ne ukvarja, ni nobenih sankcij v takšnih primerih. Ja, o tem je treba govorit, se tega zavedat in kaj naredit na tem.

  7. Vanja komentira:

    Da so prisli do zakljucka, da je sikaniranje na delovnem mestu ne obstaja, oziroma je malce nizje od povprecja v Evropi, je smesno. Slovenija je dezela, kjer se nasilja tolerira, se posebaj verbalno nasilje. PO 14 letih zivljenja v Kanadi sem v Sloveniji dozivela pravi sok na delovnem mestu; sodelavci se drug na drugega derejo in se nekam posiljajo- v Kanadi bi za taksno obnasanje izgubil slubo. Cvet vsega pa je bila urednica Barbra Drnac, ki je svoje novinarje zalila na vse mogoce nacine in jih ustrahovala. Zdi se mi, da Slovenija ni resna drzava temvec neko amatersko skropucalo-kar se jasno odraza na vseh podrocjih.

  8. Janez komentira:

    »To so za večino le besede na papirju. Kaj pomaga, če obvestiš inšpektorja za delo, sodišče, če (?) bo odškodnina zadnji prihodek!«

    Komentar te izjave: Preden bo prišlo do plačila kakšne odškodnine, bo preteklo mnogo let. Čisto možno je, da žrtev ne bo dobila odškodnine, ker ne bo uspela dokazati šikaniranja.

  9. hubert komentira:

    Slovenci so pa res trpežni, kot pravi Miloš Mikeln v knjigi “Zgaga vojvodine Kranjske”!?

  10. hubert komentira:

    Janez ostane Janez, pa če ga v maslu kuhaš.-slovenski pregovor.

  11. anmeur komentira:

    V prispevku so navedbe, ki bi morale spodbuditi zaposlene na področjih, katerih delovanje, raziskovanje… zajema tudi problematika šikaniranja, psihičnega nasilja na delovnem mestu. Spodbuditi k aktivnemu delovanju v tem smislu, da bi zaposleni, ki doživljajo posledice šikaniranja znali,vedeli:kdaj, kam,kako… prevzeti svoj del odgovornosti kot žrtev šikaniranja.
    Sama sledim prepričanju, da karkoli se mi hudega zgodi, sem odgovorna najmanj v tem delu, kako reagiram na problem, ki me doleti. Sprašujem se, kaj bi lahko sama storila, da bi bile posledice zame, družino, celotno družbo najmilejše.
    In tu zaznam veliko praznino. Kdaj? Kam? Kako?…
    Zavedam se, da lahko ta trenutek v Sloveniji s javnim razkritjem svoje izkušnje zatrem zadnje možnosti za povratek med zaposlene. Pa vendar se mi ta trenutek kaže možen premik k prepoznavanju, ovrednotenju, sankcioniranju šikaniranja, psihičnega nasilja na delovnem mestu edino na ta način. Javno razkritje. Glasovi. Množic. Del moje odgovornosti.
    In predvsem zaradi omenjene praznine, podpore na katero bi se lahko v svoji ranljivosti zanesla, nikakor ne želim izvesti izkušnje na način neutemeljenega jamranja, smiljenja, še najmanj sama sebi.
    Pa če spet ostanem sama?
    Moj cilj je zelo jasen:ljudi seznaniti, da psihično nasilje obstaja, v zelo kruti obliki, z zelo hudimi posledicami ne samo za žrtev, temveč tudi njegove potomce, družino.
    Zato sem ta trenutek mnenja, da bi bilo za same žrtve najlaže spregovoriti s pomočjo institucij preko različnih izobraževalnih delavnic, seminarjev, kontaktnih oddaj ipd.
    Žrtve smo pripravljene spregovoriti. Toda ne same sebi.

  12. hubert komentira:

    Moj cilj je zelo jasen:ljudi seznaniti, da psihično nasilje obstaja, v zelo kruti obliki, z zelo hudimi posledicami ne samo za žrtev, temveč tudi njegove potomce, družino.
    Zato sem ta trenutek mnenja, da bi bilo za same žrtve najlaže spregovoriti s pomočjo institucij preko različnih izobraževalnih delavnic, seminarjev, kontaktnih oddaj ipd.
    Žrtve smo pripravljene spregovoriti. Toda ne same sebi.

    Glede tega se z vami poplnima strinjam. Zato tudi problem aktualiziram, kje le morem, da bi se našle takšne inštitucije…

    Tudi sam sem pred 2 leti, pri 57 letih, kot sicer “zakonsko zaščiteni delavec”, po večletnem mobbingu-šikaniranju pristal med brezposelnimi s perfidno odpovedjo iz razloga nesposobnosti in bom kmalu brez vseh dohodkov, ko bom čakal na redno upokojitev.

    Tak epilog je bil mogoč, ker so odvetniki dejali, “mobbing še ni za nas”, Inšpektorat za delo je na problem uradniško reagiral “nismo pristojni”…, zdravstvo-psihiatrija, kjer sem bil dvakrat hospitaliziran, pa me je odslovilo z diagnozo “prilagoditvena motnja”…

    Kaj ti potem preostane? To te psihično zlomi in odideš iz podjetja na cesto…

    Travma in agonija, ki še vedno traja… Kam po pomoč?

    Da ohranim, vsaj samozavest in “kondicijo”, problem mobbinga spremljam in ga poskušam po svoje aktualizirati, čeprav sem verjetno odpisani primer…

  13. drmagnum komentira:

    Psihično nasilje na delovnem mestu je postala ena od oblik, kako v raznih ustrahovanjih izvleči iz svojega delavca čim več. Če omaga. Čakajo v vrsti za delo. Pravi tisti, ki jim delo ponuja.

  14. brigita komentira:

    Pozdravljeni!

    Zanima me delo Tiashe saj se sama lotevam iste delikatne teme v zdravstvu. Zanimivo bi bilo Tiasha videti vaš pristop in raziskave kakor mojega. Delam še le osnutek naloge – specialistične.
    Brigita