Arhiv za Februar, 2007

Šikaniranje nikoli ni le stvar žrtve in napadalca

Torek, Februar 13th, 2007

Šikaniranje nikoli ni le stvar žrtve in napadalca

Večkrat sem prebral prispevke v »Delovi borzi dela«, (DELO-6.2.2007) o šikaniranju na delovnem mestu. Nekatere ugotovitve so mi nerazumljive. Mogoče še komu? »Podatki za Evropsko unijo kažejo, da je žrtev psihičnega nasilja na delovnem mestu najmanj vsak deseti zaposleni in največ vsak četrti (odvisno od raziskave). V Sloveniji je po opravljenih raziskavah delež nekoliko manjši od evropskega povprečja. Po mojem mnenju to ni zato, ker so Slovenci bolj prijateljski med seboj, ampak je to pozitivna stran čustvene distance, ki je del delovnega ozračja v slovenskih podjetjih. Ljudje preprosto sledijo načelu: ne delaj tega, česar nočeš, da drugi storijo tebi,« je prepričan psihoterapevt Zoran Milivojević, doktor medicine. To prepričanje ne potrjujejo nobeni podatki, preje nasprotno! V raziskavi SIOK, katere namen je primerjalno raziskovanje klime in zadovoljstva zaposlenih, povzetek v reviji Manager- februar 2004, namreč tudi piše:” Rezultati na splošno kažejo, da je naša celotna kultura groba-vodje menijo mislijo, da je pravi odnos nadrejenih grobost.” Dalje doktor pravi:»O dogajanju je treba obvestiti nadrejenega, kadrovsko službo, upravo podjetja, sindikalnega zastopnika in se posvetovati s strokovnjakom za delovno pravo in psihologom. Hkrati ta vrsta nasilja nikoli ni le stvar nasilneža in žrtve, ampak ima vedno občinstvo. Zato so tudi drugi zastrašeni, ker menijo, da bi se jim lahko zgodilo enako, če bi se uprli.” Sprašujem se, kje so tisti strokovnjaki, ki poznajo 50 oblik mobbinga in so pripravljeni sprožiti postopek za preprečevanje in sankcioniranje mobbinga, pomagati žrtvi in sankcionirati nasilneža/e? V podjetjih jih je gotovo najmanj! Kje so dostopni v javnih nevtralnih inštitucijah! Katere in kje so za to potrebne zakonske podlage, kot v urejenih pravnih državah? Ali jih v Sloveniji res ne potrebujemo?« Gospa Tanja Urdih Lazar, Klinični inštitut za medicino dela, pravilno ugotavlja, da bi morala za učinkovito preprečevanje in obvladovanje psihičnega nasilja organizacija sprejeti ustrezno politiko, na primer da psihičnega nasilja ne bo dopuščala ter da ima vsak zaposleni pravico do spoštljivega odnosa in dostojanstva. O politiki morajo biti dobro obveščeni vsi zaposleni. Priporoča tudi, poiskati pomoč pri nadrejenih ali pri tistih, ki v podjetju skrbijo za zdravje in varnost pri delu, kadrovske zadeve ali delavske pravice; obrniti se na pooblaščenega zdravnika specialista medicine dela ali osebnega zdravnika, zaveznike (sodelavci, sindikalni zaupnik), zbirati dokaze za prijavo psihičnega nasilja vodstvu organizacije ali morebitno tožbo na sodišču. Vse lepo in prav v teoriji, a praksa je žal po moje povsem drugačna. O tem zgovorno govori tudi članek »Zaposleni ne prepoznajo nasilja ali pa si o njem ne upajo spregovoriti (Delo-5.9.2005). Strah pred maščevanjem. To potrjujejo tudi izkušnje Urada varuha človekovih pravic: število pobud in prijav zaradi nasilja na delovnem mestu se povečuje, pritožniki želijo ostati anonimni, nekaterim so tudi že zagrozili, da bodo izgubili zaposlitev oziroma da jih bo delodajalec prestavil na slabše delovno mesto, kot je povedala mag. Bojana Cvahte, višja svetnica pri Varuhu. Šikanirani si v strahu pred izgubo zaposlitve svojih pravic ne upajo uveljavljati, sindikati v podjetjih pa nimajo več takšne moči, kot so jo imeli nekoč. Zato v uradu menijo, da bi bilo treba v podjetjih znova uvesti posebne službe za pomoč zaposlenim – te pravzaprav predvideva zakon o socialnem varstvu, a delodajalci teh določil očitno ne upoštevajo. Sicer pa problematika ni ustrezno obravnavana niti v zakonu o delovnih razmerjih (ZDR). Zato na Inšpektoratu RS za delo ni mogoče dobiti podatkov o prijavah zaposlenih, ki so začutili psihično ali fizično nasilje v delovnem okolju. Celo Inšpektorat za delo nima podatkov, kako je to mogoče? Seveda, če ni podatkov, problema in žrtev nasilja v družbi ni!? Nekateri neodkriti primeri pa so na intenzivni terapiji psihiatriji. O realnem stanju pojava šikaniranja na delovnem mestu pri nas, oz. realnem reševanju mobbinga pa najbolj zgovorno govore opisani primeri, ki so se končali z odpovedjo službe, najbolj pa izjava izvršne direktorice Future ga. Ksenija Jankovič: »To so za večino le besede na papirju. Kaj pomaga, če obvestiš inšpektorja za delo, sodišče, če (?) bo odškodnina zadnji prihodek!« Menim, da je to nasilje aktualno tudi za izvoljene poslance-zakonodajalce.

F. M., Ribnica

  • Share/Bookmark