Mobbing

Mobbing-šikaniranje sodelavcev, doklej še brez posledic?

 

Tudi v Sloveniji postaja vse bolj očitno, da bo morala družba temeljiteje obravnavati nasilje na delovnem mestu-mobbing, ki pomeni sodobno obliko sistematičnega psihičnega trpinčenja, šikaniranja, ustrahovanja sodelavcev. Vse več objav obravnava to temo. Posledice mobbinga so namreč zmanjšanje storilnosti, bolniška odsotnost, brezposelnost in v skrajnem primeru samomor. Mobbing je izrazit na delovnih mestih z zelo visokimi zahtevami. Pogosta oblika šikane je »prerazporeditev« sodelavca z namenom njegove diskreditacije. Značilne žrtve mobbinga so »poštenjaki«, ki opažajo nepravilnosti, telesni invalidi, bolni posamezniki, mladi začetniki in nazadnje zaposleni, starejši delavci pred upokojitvijo in tisti, ki pomenijo delodajalcu »presežek« itd. Namen izvajalca mobbinga je škodovati sodelavcu, ga izločiti, prisiliti, da zapusti delovno mesto. Ocenjuje se, da je kar 90 % tistih, ki se odločijo za tožbo zaradi nezakonite odpovedi, žrtev mobbinga. Šikaniranje je izjemno težko dokazati, pa tudi odškodnine so pri nas z nekaj sto tisoč tolarji zelo nizke, ugotavljajo strokovnjaki. Zato se žrtve večinoma ne odločajo za odškodninske tožbe. Pred vložitvijo civilne tožbe bi bilo smiselno najprej doseči kazensko obsodbo izvajalca mobbinga, meni stroka. Z mobbingom se pri nas zares še ne ukvarjamo, saj nimamo niti ene večje raziskave s tega področja. Še huje, zakonodaja se vede tako, kakor da ga nikjer ne zazna. Na Hrvaškem denimo, pa so se delavci-žrtve mobbinga, ter psihologi, sociologi, zdravniki, pravniki že organizirali, da bi se uprli nasilju na delovnem mestu. Prostovoljno svetujejo žrtvam mobbinga. Ustanovili so tudi društvo za pomoč in osveščanje žrtev mobbinga. Njihova delovna skupina že pripravlja predlog zakona za preprečevanje mobbinga. Nedavno je bila objavljena že prva razsodba na hrvaškem prvostopenjskem sodišču. Spor je dobila znanstvenica inštituta, ki je bila razporejena na nivo del čistilk in ji je bilo onemogočeno normalno delo. V Evropi obravnavajo mobbing resno. Najboljše zakone imajo na Švedskem, v Franciji in Švici. Tisti, ki trpinči je kazensko odgovoren, žrtev pa lahko zahteva odškodnino. V Nemčiji ugotavljajo, da »strah sodelavcev pomeni denar«. Opravljena študija je pokazala, da zaradi strahu sodelavcev podjetja izgubijo 100 milijard EUR letno. Zmogljivost šikaniranega delavca se zniža za ca. 20 %! Sanacija posledic mobbinga pa seveda povečuje izdatke za zdravstvo in socialo! Produktivnost in konkurenčnost gospodarstva in države pa še naprej ostaja odprto vprašanje? Zato nemška pravna država vse pogosteje sankcionira tudi pojave mobbinga, čeprav ta v zakonodaji ni eksplicitno naveden. Potrjena odmevna razsodba delovnega sodišča zaradi mobbinga, ki je obsodilo avtomobilski koncern DaimlerChrysler, kjer so pred tremi leti premestili vodjo področja na nižje delovno mesto. Onemogočeno mu je bilo še vsako delo, tako da je nazadnje delovni čas presedel. Zato je zbolel. Sedaj mu morajo izplačati izpadle dohodke in odškodnino 25.000 EUR. Koncern spoštuje razsodbo. Odmevno je, da je koncern odpustil vodjo-izvajalca mobbinga, ki je skupaj s kadrovsko službo izvedel to nezakonito premestitev in izvajal šikaniranje. Zoper njega pa je podana še civilna obtožba. S pojavom mobbinga v nemških javnih podjetjih se ukvarjajo tudi poslanci oz. parlamentarna komisija za peticije. Ta je letos v ta namen dobila celo nova pooblastila. S pojavom »mobbninga-kuge 21. stoletja« se ukvarjajo celo inštitucije nemških Cerkva.

Lani je tudi višje britansko sodišče prisodilo izjemno veliko odškodnino žrtvi psihološkega nasilja na delovnem mestu. Žrtev je tajnica v londonskem poslovnem središču City, ki je tožila svojega delodajalca Deutsche Bank, ker je ni zaščitil pred psihološkim terorjem. Teror so izvajale štiri sodelavke. Doživela je živčne zlome in zbolela. Sodnik je tožnici prisodil 35.000 funtov za bolečine in trpljenje, 25.000 funtov za njen slabši položaj na trgu dela, 128.000 funtov za izgubljeni dohodek v preteklosti in 640.000 funtov za izgubljeni dohodek v prihodnosti (vključno manjšo pokojnino). Delodajalec mora plačati tudi njene sodne stroške, kar znese skupaj 1,2 milijona evrov. Strokovnjaki menijo, da je bila priznana odškodnina še vedno razmeroma nizka. Delodajalec se še odloča o pritožbi na sodbo. Ob tem angleški raziskovalci nasilja na delovnem mestu ugotavljajo, da se to dogaja zlasti ljudem, ki predlagajo spremembe, so visoko produktivni, se prostovoljno javljajo na naloge, imajo visoko integriteto, imajo visoke etične standarde, si prizadevajo za človekove pravice, dostojanstvo in spoštovanje. Tudi pri nas se nekaj premika. Na nedavnem seminarju o varnosti in zdravju pri delu je Klinični inštitut za medicino dela obravnaval tudi temo nasilje na delovnem mestu. Ugotovili so, da bi bilo treba vzpostaviti sistem svetovanja in pomoči žrtvam, ki bi žrtve, priče in tudi pooblaščene zdravnike spodbujal k prijavi in reševanju primerov psihičnega nasilja. Prepoved psihičnega nasilja in obvezno zagotavljanje pogojev za dostojanstvo pri delu pa bi morali vključiti tudi v slovensko zakonodajo. Danes namreč noben zakon ne ščiti delavcev pred psihičnim nasiljem, ampak se morajo primeri psihičnega nasilja na sodišču »skriti« za drugačnimi problemi, kar pa žrtvam otežuje in podaljšuje pot do pravice. Žal pa smo nedavno lahko v slovenskem tisku še prebrali: »Najbolj šepamo pri odnosih z zaposlenimi«. To je pokazala mednarodna raziskava o praksi družbene odgovornosti podjetij. Podjetja družbeno odgovornost razumejo zgolj kot izpolnjevanje zakonodaje ter marketinško naravnano »sponzorsko dobrodelnost«. Napoveduje pa se, da bo trg oz. bodo potrošniki vedno bolj cenili družbeno odgovorna podjetja, tudi njihov odnos do zaposlenih. Praksa to že ponekod potrjuje. Ugled in uspeh na trgu pa vedno ceni tudi kapital. Za doseganje boljšega ugleda glede družbene odgovornosti podjetij in seveda zaradi žrtev samih bo pri nas očitno potrebno proučiti »odnos do zaposlenih« in nagrajevati tudi »družini prijazna podjetja«. Mogoče tudi z boljšimi novimi zakoni, tudi za preprečevanje mobbinga-nasilja na delovnem mestu? Na vrsti je torej »javna stroka« in seveda zakonodajalec. Doklej bo šikaniranje sodelavcev še brez posledic za nasilneže, je torej aktualno javno vprašanje za naše izvoljene poslance!?

F.M., Ribnica

  • Share/Bookmark

2 odgovorov to “Mobbing”

  1. hubert komentira:

    Vprašanje je, če bodo polanci reagirali na javno vprašanje in zaznali problem mobbinga v Sloveniji?

  2. Irena komentira:

    MOBING-KAKRŠNEGA SVET NE POMNI-ŽRTEV JE OTROK ZAPOSLENEGA

    Posebna, indirektna žrtev mobinga zaradi moje službe na sodišču je moja sedaj 16 letna hči-v situacijah, ki se sploh ne bi smele zgoditi, a ker so se, seveda povsem brez naše (zlasti še pa njene ) krivde, je tudi ona potrebovala sodno varstvo- Obravnavana je bila in je kot predmet brez vsakršnih pravic. Njeno nesporno pripadajoče ji je bilo s strani sodišča protipravno odtujeno, da ne uporabim domačnostnega izraza za takšna dejanja. Listinsko smo zanjo dokazali, da je zaradi nezakonitega dela občine utrpela premoženjsko škodo-Vrhovno sodišče ji je v očitnem nasprotju z materialnimi predpisi zavrnilo z revizijo njen tožbeni zahtevek za povračilo premoženjske škode…pred leti, ko je bilo moč to premoženjsko škodo še preprečiti, tega pred slovenskimi uradnimi institucujami ni bilo moč doseči, ker “Ustavno sodišče v tem primeru načel pravne države ne more upoštevati….”….vsaj tako je Ustavno sodišče zapisalo v svoji odločbi…in to celo 2X….!!! Vsak nadaljnji komentar o tem, za kako hudo indirektno obliko mobinga nanjo (in direktno name) gre, je seveda odveč…to pa še ni vse…ko ji je pri njenih šestih letih starosti zagrozila z denarno kaznijo in pri njenih sedmih letih izrekla denarno kazen gradbena inšpekcija, ji niti jaz niti Odvetniška družba Čeferin, ki je bila najeta za ta primer, ni mogla pomagati , in to vse do Ustavnega sodišča,tako da hči še danes ni bila rehabilitirana-(mimogrede, po slovenskih zakonih drugače oseba mlajša od 14 let ne more biti kaznovana za kaznivo dejanje ali prekršek).