Arhiv za Januar, 2007

Mobbing

Sreda, Januar 17th, 2007

Mobbing-šikaniranje sodelavcev, doklej še brez posledic?

 

Tudi v Sloveniji postaja vse bolj očitno, da bo morala družba temeljiteje obravnavati nasilje na delovnem mestu-mobbing, ki pomeni sodobno obliko sistematičnega psihičnega trpinčenja, šikaniranja, ustrahovanja sodelavcev. Vse več objav obravnava to temo. Posledice mobbinga so namreč zmanjšanje storilnosti, bolniška odsotnost, brezposelnost in v skrajnem primeru samomor. Mobbing je izrazit na delovnih mestih z zelo visokimi zahtevami. Pogosta oblika šikane je »prerazporeditev« sodelavca z namenom njegove diskreditacije. Značilne žrtve mobbinga so »poštenjaki«, ki opažajo nepravilnosti, telesni invalidi, bolni posamezniki, mladi začetniki in nazadnje zaposleni, starejši delavci pred upokojitvijo in tisti, ki pomenijo delodajalcu »presežek« itd. Namen izvajalca mobbinga je škodovati sodelavcu, ga izločiti, prisiliti, da zapusti delovno mesto. Ocenjuje se, da je kar 90 % tistih, ki se odločijo za tožbo zaradi nezakonite odpovedi, žrtev mobbinga. Šikaniranje je izjemno težko dokazati, pa tudi odškodnine so pri nas z nekaj sto tisoč tolarji zelo nizke, ugotavljajo strokovnjaki. Zato se žrtve večinoma ne odločajo za odškodninske tožbe. Pred vložitvijo civilne tožbe bi bilo smiselno najprej doseči kazensko obsodbo izvajalca mobbinga, meni stroka. Z mobbingom se pri nas zares še ne ukvarjamo, saj nimamo niti ene večje raziskave s tega področja. Še huje, zakonodaja se vede tako, kakor da ga nikjer ne zazna. Na Hrvaškem denimo, pa so se delavci-žrtve mobbinga, ter psihologi, sociologi, zdravniki, pravniki že organizirali, da bi se uprli nasilju na delovnem mestu. Prostovoljno svetujejo žrtvam mobbinga. Ustanovili so tudi društvo za pomoč in osveščanje žrtev mobbinga. Njihova delovna skupina že pripravlja predlog zakona za preprečevanje mobbinga. Nedavno je bila objavljena že prva razsodba na hrvaškem prvostopenjskem sodišču. Spor je dobila znanstvenica inštituta, ki je bila razporejena na nivo del čistilk in ji je bilo onemogočeno normalno delo. V Evropi obravnavajo mobbing resno. Najboljše zakone imajo na Švedskem, v Franciji in Švici. Tisti, ki trpinči je kazensko odgovoren, žrtev pa lahko zahteva odškodnino. V Nemčiji ugotavljajo, da »strah sodelavcev pomeni denar«. Opravljena študija je pokazala, da zaradi strahu sodelavcev podjetja izgubijo 100 milijard EUR letno. Zmogljivost šikaniranega delavca se zniža za ca. 20 %! Sanacija posledic mobbinga pa seveda povečuje izdatke za zdravstvo in socialo! Produktivnost in konkurenčnost gospodarstva in države pa še naprej ostaja odprto vprašanje? Zato nemška pravna država vse pogosteje sankcionira tudi pojave mobbinga, čeprav ta v zakonodaji ni eksplicitno naveden. Potrjena odmevna razsodba delovnega sodišča zaradi mobbinga, ki je obsodilo avtomobilski koncern DaimlerChrysler, kjer so pred tremi leti premestili vodjo področja na nižje delovno mesto. Onemogočeno mu je bilo še vsako delo, tako da je nazadnje delovni čas presedel. Zato je zbolel. Sedaj mu morajo izplačati izpadle dohodke in odškodnino 25.000 EUR. Koncern spoštuje razsodbo. Odmevno je, da je koncern odpustil vodjo-izvajalca mobbinga, ki je skupaj s kadrovsko službo izvedel to nezakonito premestitev in izvajal šikaniranje. Zoper njega pa je podana še civilna obtožba. S pojavom mobbinga v nemških javnih podjetjih se ukvarjajo tudi poslanci oz. parlamentarna komisija za peticije. Ta je letos v ta namen dobila celo nova pooblastila. S pojavom »mobbninga-kuge 21. stoletja« se ukvarjajo celo inštitucije nemških Cerkva.

Lani je tudi višje britansko sodišče prisodilo izjemno veliko odškodnino žrtvi psihološkega nasilja na delovnem mestu. Žrtev je tajnica v londonskem poslovnem središču City, ki je tožila svojega delodajalca Deutsche Bank, ker je ni zaščitil pred psihološkim terorjem. Teror so izvajale štiri sodelavke. Doživela je živčne zlome in zbolela. Sodnik je tožnici prisodil 35.000 funtov za bolečine in trpljenje, 25.000 funtov za njen slabši položaj na trgu dela, 128.000 funtov za izgubljeni dohodek v preteklosti in 640.000 funtov za izgubljeni dohodek v prihodnosti (vključno manjšo pokojnino). Delodajalec mora plačati tudi njene sodne stroške, kar znese skupaj 1,2 milijona evrov. Strokovnjaki menijo, da je bila priznana odškodnina še vedno razmeroma nizka. Delodajalec se še odloča o pritožbi na sodbo. Ob tem angleški raziskovalci nasilja na delovnem mestu ugotavljajo, da se to dogaja zlasti ljudem, ki predlagajo spremembe, so visoko produktivni, se prostovoljno javljajo na naloge, imajo visoko integriteto, imajo visoke etične standarde, si prizadevajo za človekove pravice, dostojanstvo in spoštovanje. Tudi pri nas se nekaj premika. Na nedavnem seminarju o varnosti in zdravju pri delu je Klinični inštitut za medicino dela obravnaval tudi temo nasilje na delovnem mestu. Ugotovili so, da bi bilo treba vzpostaviti sistem svetovanja in pomoči žrtvam, ki bi žrtve, priče in tudi pooblaščene zdravnike spodbujal k prijavi in reševanju primerov psihičnega nasilja. Prepoved psihičnega nasilja in obvezno zagotavljanje pogojev za dostojanstvo pri delu pa bi morali vključiti tudi v slovensko zakonodajo. Danes namreč noben zakon ne ščiti delavcev pred psihičnim nasiljem, ampak se morajo primeri psihičnega nasilja na sodišču »skriti« za drugačnimi problemi, kar pa žrtvam otežuje in podaljšuje pot do pravice. Žal pa smo nedavno lahko v slovenskem tisku še prebrali: »Najbolj šepamo pri odnosih z zaposlenimi«. To je pokazala mednarodna raziskava o praksi družbene odgovornosti podjetij. Podjetja družbeno odgovornost razumejo zgolj kot izpolnjevanje zakonodaje ter marketinško naravnano »sponzorsko dobrodelnost«. Napoveduje pa se, da bo trg oz. bodo potrošniki vedno bolj cenili družbeno odgovorna podjetja, tudi njihov odnos do zaposlenih. Praksa to že ponekod potrjuje. Ugled in uspeh na trgu pa vedno ceni tudi kapital. Za doseganje boljšega ugleda glede družbene odgovornosti podjetij in seveda zaradi žrtev samih bo pri nas očitno potrebno proučiti »odnos do zaposlenih« in nagrajevati tudi »družini prijazna podjetja«. Mogoče tudi z boljšimi novimi zakoni, tudi za preprečevanje mobbinga-nasilja na delovnem mestu? Na vrsti je torej »javna stroka« in seveda zakonodajalec. Doklej bo šikaniranje sodelavcev še brez posledic za nasilneže, je torej aktualno javno vprašanje za naše izvoljene poslance!?

F.M., Ribnica

  • Share/Bookmark

Perspektive sveta 2000

Sreda, Januar 17th, 2007

Še vedno aktualno!?

Perspektive sveta 2000

Govoriti in napovedovati perspektive je zahtevno in odgovorno, vsekakor pa nehvaležno opravilo. Vendar brez perspektiv, vizije ni orientacije za posameznika, družbo, podjetje.

Z namenom slišati perspektive razvoja fasadnih elementov, oken in vrat, se nas je 700 udeležencev iz Evrope zbralo na kongresu v bavarskem Rosenheimu. Najbolj odmevno in »šokantno« je bilo uvodno predavanje »Svetovni trendi 2000, politične, ekonomske in ekološke perspektive bodočnosti«, ki je obravnavalo usodna razmerja med razvitimi industrijskimi državami in deželami v razvoju. Aktualnost teme narekuje, da jo je vredno povzeti tudi za naš slovenski, pogosto samozadostno naravnani svet.

Razviti severni industrijski del sveta je vedno »starejši«, saj ima minimalen ali negativen prirastek prebivalstva, hkrati pa je vedno »bogatejši«. Na južni polobli v deželah v razvoju pa je rast prebivalstva še vedno eksponencialna, tako da je vedno številnejše, v povprečju mlajše in zelo revno. To revno prebivalstvo se sedaj seli s podeželja v metropole teh nerazvitih držav (npr. Mehika, Brazilija, države Indokine, Kitajska, afriške države, v Kairu je skoraj polovica prebivalcev Egipta). Selijo se, ker si obetajo v razvitejših metropolah lažje preživetje.

Razvite industrijske države skrbijo še vedno predvsem za zviševanje lastnega standarda, pri čemer razkošno trošijo večino svetovne energije, predvsem neobnovljivih fosilnih energetskih virov, subvencionirajo lastno pridelavo hrane, izčrpavajo tudi druga naravna bogastva južne poloble ( npr. gozdove) in so glavni onesnaževalci okolja in svetovne klime.

Razviti industrijski sever ima sicer že razvite nove tehnologije, katerih tržna uveljavitev je le vprašanje razvoja ustreznih okoliščin, večina tehnologij pa žal temelji samo na sebičnih podjetniško-marketinških ciljih podjetij, pogosto multinacionalk, ki pa ne obsegajo rešitev človeštva kot celote. Temu je podrejeno obnašanje večine politikov razvitega in nerazvitega sveta, ki zaostajajo v dojemanju in reševanju globalnih problemov. Enako velja tudi za večino »tržno uspešnih medijev«.

Takšno ravnanje političnih, gospodarskih in medijskih elit stopnjuje problem »začaranega kroga rasti prebivalstva« in razvoja sveta oz. preživetja človeštva.

Selitve obubožanega prebivalstva na južni polobli s podeželja v metropole (samo na Kitajskem se letno seli 80 milijonov ljudi) pa so samo predhodnica selitve narodov iz južne poloble v razviti industrijski sever v naslednjih 30-50 letih. Takšne selitve narodov človeška zgodovina že pozna in jih je v bližnji preteklosti doživela tudi Evropa (preseljevanje Evropejcev v Severno Ameriko).

Te težnje, ki prihajajo in jih znanstveniki imenujejo »težnje lastne dinamike sveta«, se lahko korigirajo, saj tu ne gre za »stvari usode«, temveč za posledice učinkov človekovega ravnanja in navad. Dozorelo je namreč spoznanje, »da tisti, ki ima prihodke za svoje preživetje, ne potrebuje številnega potomstva«.

Zato mora postati tudi za razviti svet cilj, da omogoči revnemu podeželskemu prebivalstvu južne poloble osnovne prihodke in bivalno okolje, sicer se bo »roman že napisane bodoče zgodovine človeštva« le še prebral in bodo naši 10-letni otroci to v polni meri podoživeli. Nekako je treba prekiniti »hudičev začarani krog rasti« in bodočnosti človeštva.

In kaj ima revni nerazviti svet, kar bi mu omogočilo, da si ljudje na tamkajšnjem podeželju lahko ustvarijo prihodke in blaginjo, ki jih bo vezala na njihov dom? Zemljo in delovno silo!

Zato morajo pričeti bogati severnjaki kupovati hrano neposredno pri južnih podeželskih siromakih, in to tam, kjer je stiska največja. Pri tem se mora seveda razviti sever najprej vprašati, s katerimi novimi tehnologijami lahko siromakom juga čim prej učinkovito omogoči pridelavo in prodajo hrane in osnovno bivalno okolje ter zmanjša onesnaževanje okolja.

Energetsko potratni razviti sever povzroča npr. večino emisij CO2 v ozračje, kar ima za posledico spremembo zemeljske klime oz. povečuje »učinek tople grede«. To bo med drugim povzročilo taljenje ledenikov, zvišanje gladine morij in s tem zmanjšanje kopnega. Tako se bo zmanjšalo ravno bivalno okolje že tako prenaseljenega nerazvitega sveta in ustvarjene bodo dodatne okoliščine za »selitev narodov« na višji, razviti svet.

Razvitemu severu torej ni treba razvijati nove tehnologije npr. za pridobivanje »biogoriva« iz oljne repice ter »repičnih« traktorjev in avtomobilov, dokler to biogorivo na podeželju južne poloble pridelujejo sestradani dninarji za veleposestnike, ki naj bi ga z dobičkom prodajali bogatemu severu.

Razviti sever naj torej razvija tehnologije za zmanjšanje in predelavo odpadkov v gnojila, obnovo uporabljene vode, tehnologije za zmanjšanje rabe energije v industriji, prometu in gospodinjstvih, zlasti neobnovljivih fosilnih goriv, tehnologije ozelenitve in pogozditve ter seveda pridelave hrane, predvsem na južni polobli, ipd.

Ob koncu predavanja je 69-letni predavatelj prof. dr. Kernig, znanstvenik političnih, gospodarskih in družboslovnih ved apeliral na udeležence kongresa:

»Razvijajte hiše, okna z majhno porabo energije pri izdelavi in uporabi, razvijte »mobilne hiše« in uporabljajte les iz gojenih gozdov, tudi južne poloble, s tem omogočite pogozdovanje, »zeleno porabo« in zmanjšanje CO2 , zmanjšanje erozije zemlje in ohranitev in ohranitev bivalnega okolja človeštva. Zmanjšajte emisije, sanirajte klimo in zemeljsko okolje ter omogočite siromakom juga pridelavo in prodajo hrane, da jim omogočite prihodke in preprečite nujo selitve v naše kraje«.

To je gotovo apel, ki je vreden, da ga slišimo in o njem razmislimo! To je tudi apel, ki je v popolnem nasprotju z apelom, ki ga tedensko poslušamo prek slovenskih radijskih postaj in razglaša: »Prišel je čas kruha in iger« in vabi: »Zato pridite na zabavo v diskoteko do jutranjih ur«.

Ali apel »Čas kruha in iger« ne izraža mogoče našega pomanjkljivega zgodovinskega in kulturnega spomina, naše nerazgledanosti in samozadostnosti, naše sprenevedajoče morale, ki dopušča »uspešnim« novim podjetnikom lahke zaslužke z razglašanjem in uveljavljanjem načela »kruha in iger«, ki je pripeljalo do propada mogočno rimsko civilizacijo?

Mladi so naravno navdušeni, saj jim družba in mediji pripovedujejo predvsem »zgodbo o uspehu«, jih navdušujejo nad novimi »časi kruha in iger« in jih tako pripravljajo na njihovo (in našo?) »svetlo prihodnost«, to je na večen utopičen sen o »raju na zemlji«.

Res je, brez sanj ni življenjskega veselja, vendar je in tiho javno odobravanje življenjske filozofije »kruha in iger«, enako naravnanosti k samouničenju, kar je zgodovina že dokazala in jo potrjuje tudi prihodnost.

Odgovorno bi bilo, da se oblast, pa tudi politična, kulturna, ter druga civilna družboslovna in gospodarska elita zamislijo nad »apelom za prihodnost« in »apelom za sedanjost«.

F.M., Ribnica

Objavljeno: DELO-Sobotna priloga-rubrika »Prejeli smo«; 21. december 1996

  • Share/Bookmark