Kdo je kriv za kolaboracijo in za žrtve revolucije?

Julij 23rd, 2018 by hubert

Nacionalna TV hiša v oddaji Spomini na tretjem programu zopet objavlja spomine g. Janeza Winklerja, ki je šel pri 14 letih v partizane na Primorskem. Njegova interpretacija razmer med NOB in tudi po vojni je zelo enostranska in zavajajoča, čeprav za mnoge deluje prepričljivo. G. Janez Winkler na koncu oddaje postavi gledalcem zelo sugestivna vprašanja. Vprašuje in poziva gledalce, da si odgovorimo, kdo je kriv za kolaboracijo z okupatorjem in za ogromne slovenske žrtve med vojno in po vojni? Prepričan je, da so krivi RKC in Vatikan, ter vsi ki so po končani vojni pobegnili in se umaknili v tujino. Umestno in pravo vprašanje pa je, kdo je kriv za ogromne slovenske žrtve zaradi okupacije oz. predvsem za žrtve revolucije, na obeh straneh, med vojno in zlasti po vojni? Koliko slovenskih žrtev je sicer padlo med drugo svetovno vojno in koliko v revolucionarni vihri med vojno in po vojni? Na spletni strani RTV SLO lahko beremo intervju z zgodovinarko dr. Vido Deželak Barič, raziskovalko na Inštitutu za novejšo zgodovino z naslovom »Prvi pravi popis – v vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 % Slovencev: https://www.rtvslo.si/slovenija/prvi-pravi-popis-v-vojnem-in-povojnem-nasilju-je-umrlo-6-5-slovencev/284939 Tam piše: «Trenutno je evidentiranih ca. 100.000 žrtev tedanjih prebivalcev Slovenije. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev. Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč – pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.«
Koliko okupatorjev je padlo zaradi upora? Inštitut za novejšo zgodovino navaja, da je zaradi upora padlo 7.800 okupatorjev, od tega 1.500 italijanskih in 6.300 nemških okupatorjev. Med vojno vihro in revolucijo je torej umrlo 100.000 Slovencev. Če torej ne bi bilo revolucije, ne bi bilo toliko žrtev na obeh straneh bratomorne vojne oz. revolucije. G. Winkler pa govori samo o vojni, niti enkrat ne omeni revolucije, ki smo jo slavili na državnem nivoju vse do osamosvojitve in nastanka demokratične RS. Za kolaboracijo so torej krivi tudi vsi tisti, ki so kar med okupacijo, že l. 1941, sprožili še revolucijo. To je predvsem tedanje vodstvo komunistov. Revolucionarni partizani so nad tistimi prebivalci Slovenije, ki so zavračali oblast po vzoru SZ in Stalina, izvajali takšno brutalno nasilje, da so se ti tedaj organizirali v vaške straže, ki so stražile njih domove, samo da bi preživeli, četudi so se branili ob podpori okupatorja. Revolucionarno nasilje se je stopnjevalo. Po kapitulaciji Italije jeseni l. 1943 so se, po zmagi nad »plavo gardo« v Grčaricah in zatem še nad »belo gardo« na Turjaku, privrženci protirevolucije zatekli v domobrance pod okriljem Nemcev. G. Winkler pripoveduje, kako so bili primorski partizani poslani v Suho krajini in so bili razočarani, ker jih tamkajšnji prebivalci niso sprejeli odprtih rok. Zaradi že doživetega komunističnega revolucionarnega nasilja, kar se je prikrivalo tem partizanom, so se tamkajšnji prebivalci že organizirali v vaške straže oz. v prostovoljsko proti komunistično milico, kot jo imenuje g. Winkler sam. Niso se prodali okupatorju, kot g. Winkler še vedno trdi, pa žal ni edini. Le revoluciji so se hoteli upreti in preživeti. Branili so domove pred revolucionarji, niso se borili za utrjevanje okupatorja in za ponemčenje Slovenije, kar je še vedno pogosto povsem krivična obtožba vseh s strani revolucionarjev. Krivična tudi do »plave garde«, to je do pripadnikov kraljeve vojske v domovini, katerim sta pripadala tudi ugledni ekonomist, akademik dr. Aleksander Bajt in olimpionik Leon Štukelj. Pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, najbolj ugleden slovenski ekonomist v SFRJ, je v svoji knjigi »Bermanov dosje«, MK-1999, napisal, da je bila aprila 1941 ustanovljena Protiimperialistična in ne Osvobodilna fronta, kar je bila zelo pomembna razlika. V »osvobodilno« se je preimenovala šele, ko je Nemčija 22. junija istega leta napadla Sovjetsko zvezo. Do takrat sta namreč CK KPS in KPJ tako kot tudi sam Stalin še upala, da bo sovjetsko prijateljstvo s hitlerjevsko Nemčijo trajalo večno in da bosta s skupnimi močmi osvobodila ljudstva sveta imperialističnih zavojevalcev, predvsem Francije in Velike Britanije. Akademik A. Bajt v svoji knjigi tudi zapiše, da ni mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev. Pri tem pa da prevladuje mnenje, da je vseeno, kakšen namen je imela partija pri tem, saj da nas je uvrstila med demokratične sile in med zmagovalce.
Akademik Bajt pa je mnenja, da nas je med demokratične sile že l. 1941 uvrstil general letalstva Dušan Simović, ki je zaradi podpisa trojnega pakta s silami osi izvedel vojaški udar proti Cvetkovičevi vladi kraljevine Jugoslavije. Pravi, da čeprav je jugoslovanska vojska razpadla, je Hitler zaradi Simovićevega dvornega prevrata skoraj za šest tednov zamudil z napadom na SZ. Znano je, da je Nemce tedaj pred Moskvo prehitela in zaustavila. zima, kar je usodno in strateško prispevalo k poteku in k zmagi v 2 .svetovni vojni. Pri tem partija ni bila potrebna in je njen prispevek ničen.
Tudi za osvoboditev Jugoslavije in Slovenije, skupaj s pridobitvijo nekdanjega po Italiji zasedenega ozemlja, je bil odpor proti zavojevalcu, kakršnega je sprožila partija, nepotreben. Eno in drugo je bilo odvisno izključno od vprašanja, katera stran bo zmagala«, pravi pokojni akademik in še pravi: »Moja ocena partije ni bila nikoli visoka. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije, ne le objektivno-tega pač ni mogoče zanikati-, ampak predvsem subjektivno, je zagrešila nad slovenskim narodom najhujši zločin, ki si ga je mogoče zamisliti. Z njim je sama sebe postavila izven zakona. Ne legalnega, ta je pri tem nepomemben, ampak občečloveško naravnega, veljavnega za vse kraje in čase.«
Pri tem pa je presenečenje zaupno poročilo četniškega vojvode in generalštabnega polkovnika Karla I. Novaka, poveljnika slovenskih četnikov, podano v knjigi »PLAVA GARDA«, ki sta jo napisala S. Kljakić in Marijan F. Kranjec, kje med drugim piše:«Po nemški kapitulaciji, poleti 1945, je prišlo do strašne tragedije. Okrog 11.000 odličnih borcev Slovenske narodne vojske (domobrancev) je brez borbe padlo kot žrtev napačne vojaške taktike Slovenske zaveze, ki se je povsem odcepila od generala Draže Mihajlovića in Kraljeve jugoslovanske vojske. Niso smeli zmagati za Jugoslavijo, toda morali so umreti za svojo stranko!«
O bratomorni vojni med NOB jasno govori prof. dr. Matjaž Zwitter v članku «So bili vsi na napačni strani«, Delo – SP; 04.01.2014, in sicer pravi:»Komunistična partija je ves čas vojne in seveda še po njej nadvse pretkano igrala svojo dvolično vlogo z enim samim zelo jasnim ciljem: prevzeti oblast. Začelo se je že na ustanovnem sestanku pri Vidmarjevih: protiimperialistična fronta, kot so jo imenovali 27. aprila 1941, je bila v govorici tistega časa fronta, uperjena proti angleškim in ameriškim imperialistom. Šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo so komunisti zamenjali sovražnika in pričeli uporabljati naziv Osvobodilna fronta. V drugem letu vojne je Komunistična partija s svojimi eksekutorji izvedla veliko strašnih zločinov nad civilnim prebivalstvom in nad duhovniki, predvsem na Notranjskem in Dolenjskem. Nastanek domobranstva in državljanska vojna sta bila del premišljenega načrta Partije, ki si po končani vojni nikakor ni želela demokracije: političnega nasprotnika so prisilili v sodelovanje z okupatorjem in ga zato že vnaprej onemogočili. In ker tudi to ni bilo dovolj, so po končani vojni pobili desettisoče civilistov. Brezna na Rogu, Huda jama in številna druga grobišča pričajo o zločinih, ki nikoli niso bili kaznovani. Strinjam se: sodstvo ne sme biti del dnevne politike. Toda preiskovalci, tožilci in sodniki morajo razumeti, koliko nedolžnih, vsega spoštovanja vrednih ljudi trpi zaradi njihove neodločnosti. Partizani so res večinoma že pokojni, njihove družine pa še vedno čutijo breme krivde, ki jo – povsem izkrivljeno – pripisujemo celotnemu osvobodilnemu gibanju. Če bi Ivana Mačka Matijo ali Mitjo Ribičiča obsodili zaradi zločinov, ki sta jih ukazala, če bi Komunistično partijo jasno označili za zločinsko združbo, potem bi tudi na partizanski boj lahko gledali z občudovanjem in ponosom. Če je možna posthumna rehabilitacija, naj se izpelje tudi posthumna obsodba. Sodstvo naj pokaže, da razume svojo odgovornost pri narodni spravi.« Prof. dr. Matjaž Zwitter je bil zdravnik specialist na Onkološkem inštitutu v Ljubljani ter profesor na mariborski in ljubljanski medicinski fakulteti. Oče dr. Zwittra se je po kapitulaciji fašistične Italije iz koncentracijskega taborišča v Aprici prebil do osvobojenega ozemlja in bil tu direktor partizanskega Znanstvenega inštituta!? Njegov stric dr. Marjan Žiliči je pri 25 letih kot partizanski zdravnik reševal ranjence v Brkinih!
Ne nazadnje je potrebno omeniti, da je bil tudi Danilo Zelen, vojaški vodja domoljubne primorske organizacije TIGR, tudi državljan Kraljevine Jugoslavije in rezervni obveščevalni častnik Dravske divizije VKJ – Vojske kraljevine Jugoslavije. Dne 1. maja 2016 pa na nacionalnem radiu -Prvi, v oddaji »Sledi časa«, ki je govorila o uporu, NOB, TIGR-u, predstavnik Inštituta za novejšo zgodovino, doc. dr. Bojan Godeša, pove, da so bili komunisti do organizacije TIGR zadržani, saj se je organizacija TIGR naslonila na reakcionarne sile, kot je to kralj, vlada, oblast Kraljevine Jugoslavije in je bil TIGR nacionalno orientiran. Ali je bil potem Danilo Zelen, ki je že 13. maja 1941 umrl v spopadu z italijanskim okupatorjem na Mali gori pri Ribnici in bil ena prvih žrtev italijanskega okupatorja, kar reakcionar in nacionalist in ne borec za osvoboditev Slovencev in Primorske izpod italijanskega fašizma, ker se je TIGR naslonil na Kraljevino, in bil celo državljan kraljevine Jugoslavije in rezervni obveščevalni častnik Dravske divizije VKJ – Vojske kraljevine Jugoslavije? Ne pozabimo, da je po kapitulaciji Italije, jeseni l. 1943, napad in zmaga revolucionarnih partizanov v Grčaricah nad »plavogardisti«, to je nad enoto VKJ – Vojske kraljevine Jugoslavije v domovini, ki so pričakovali prihod zahodnih zaveznikov, bila prelomnica v razvoju medvojnih dogajanj, saj je ta zmaga partizanov in zmaga partizanov na Turjaku nad belogardisti, – vaškimi stražami, legijami, to je proti revolucionarji-, pomenila nadaljnji razvoj bratomorne državljanske vojne. Vzrok in cilj nastanka obrambe velikega dela naroda pred revolucijo oz. partizani je bil preživeti v revoluciji, četudi pod okriljem okupatorja, kamor so jih z nasiljem nad njimi potisnili revolucionarji.
Kako in komu je še sprejemljivo, da se med okupacijo izvede še boljševistična revolucijo po vzoru Stalinove Sovjetske zveze?
Skrajni čas je, da se prizna, da sta v Jugoslaviji med okupacijo potekala revolucija oz. državljanska vojna in upor proti okupatorju. Potrebno je priznanje državljanske vojne in nato njeno obžalovanje, čeprav se ve kdo jo je začel, a državljanska vojna se ne začne iz zlobe, temveč iz razlogov, ki jih ima vsaka stran. Sprava je Slovencem potrebna, sicer se nadaljuje hladna državljanska vojna, ki ji ni konca in ogroža državo. Za spravo po državljanski vojni je pogoj, da ni zmagovalcev državljanske vojne, ne izdajalcev naroda, so le še zločini, ki jih obravnava pravna država. Obžalujmo državljansko vojno in spoštujmo upor zoper okupatorja, kolikor ga je bilo
Politična levica sedaj taji, da se je med »NOB« in še po vojni vršila revolucijo, čeprav smo morali slaviti pridobitve revolucije. Le redki govore o državljanski vojni.
Tudi na desnici, npr. znani in prizadevni Ivo Žajdela vztrajno oporeka temu, da bi bila pri nas državljanska vojna, čeprav jo potrjujejo ugledni zgodovinarji, npr.: zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar.

Menim, da je sprava potrebna, kar pa ne pomeni, konec odkrivanja gorja bratomorne vojne. Žal je potrebno sprejeti, da so pogosto v bratomorni vojni, kar je državljanska vojna, sovraštvo, okrutnost in prizadetost večji kot v vojni med narodi. Zato je sprava zahtevna, a potrebna, saj je pogoj za sožitje v demokratični državi.
Zapomnimo si, da je dr. Bučar kot prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta, 9. maja 1990, izrekel: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.«

Strinjam pa se, da bo sprava dosežena šele tedaj, ko bo demokracija delovala, katere predpogoj pa je država prava, ki sedaj močno zaostaja.

Tito je sam rekel, da je v Jugoslaviji med okupacijo potekala državljanska vojna in je bil glavni cil komunistov prevzeti po vojni oblast in uvesti režim po sovjetskem vzoru. Glavna ovira do tega cilja so bili za Tita predvsem četniki, VKJ – Vojska kraljevine Jugoslavije v domovini, imenovani tudi »plavogardisti, ne pa Nemci oz. okupatorji, saj bodo z okupatorji lahko opravili le zavezniki.

Franc Mihič, Ribnica

  • Share/Bookmark

Slaba kvaliteta vladavine prava zavira demokracijo in državo

Julij 20th, 2018 by hubert

V nekdanjih »diktaturah« mora biti na prvem mestu vladavina prava, demokracija šele na drugem. Pošteni in neodvisni sodniki so namreč vplivnejši kot politiki, ki so bili izvoljeni z množično podporo. Srečne so tiste države, ki imajo tako ene kot druge. Naj jih gojijo in varujejo, pravi filozof Karl Popper. Pri nas nimamo te sreče, sodstvo nima zaupanja med državljani, ni učinkovito, ne daje vtisa pravičnosti in nepristranskosti ter seveda ne odgovornosti. Sodniki so pogosto bolj birokrati kot kritični sodniki. So tudi izjeme. Nerazumljivo je pogosto ravnanje tožilcev, ki so odločilni, da pride »krivica pred sodnika«, da se ne ohrani praksa:«Kadija (ne)tuži, kadija (ne) sudi!«
Novi generalni državni tožilec Drago Šketa je v nedavnem intervjuju dejal: »Delavci so podvrženi malodane sužnjelastniškim razmerjem. Tožilci se ukvarjajo tudi s sistemskimi kršitvami, ki so unikum naše družbe. Zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? To vprašanje je treba urediti.« Kdo bo in bi moral odgovoriti delavcem na to vprašanje in ga urediti? Kdo je odgovoren, da je po 25 letih samostojne demokratične RS takšno stanje? Bo kdo odgovoril generalnemu tožilcu in delavcem, zakaj imamo osem tisoč ovadb zaradi kršitev pravic delavcev? Kdo mora torej urediti vprašanje, da delavci ne bodo v sužnjelastniškem razmerju? Politiki v DZ RS!
Generalni državni tožilec še ugotavlja: »Jasno je, da pravosodni organi v javnomnenjskih raziskavah precej nizko kotirajo. Zakaj, ne vem, morda zaradi velikega števila zadev na sodišču ali pa je morda krivo tudi pomanjkljivo obveščanje javnosti. Ne le strokovna, tudi laična javnost bi morala dobiti več informacij o posameznih primerih, delovanju tožilstva. To bi povečalo preglednost delovanja.«
Preglednost delovanja je potrebno zvišati, a to ni dovolj za dvig kvalitete in odgovornosti delovanja, ki ne deluje, če vsak samo sebi odgovarja, kar je lahko parodija.
V Sloveniji imajo namreč tudi tožilci trajen mandat, a samo državnotožilski sveti letno ocenjujejo delo vsakega tožilca. Torej »kolegi ocenjujejo svoje kolege«? Udobno, saj velja:«Vrana vrani nikoli oči ne izkljuje!« Pred leti je Dr. Ernest Petrič, kot predsednik US, na javni TV dejal: »Menedžerski »odkupi podjetij brez lastnega denarja in neplačevanje prispevkov je goljufija!« To je največja sramota za slovensko pravo in politiko, ko je načrtno skozi zakonodajo izvajala krajo, delavcev in državljanov. Na slovenskem trgu dela imajo še številni delavci težave, ker jim delodajalci ne izplačujejo plač in ne plačujejo prispevkov. Predsednica Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Ana Jaklič, pa te dni pravi: “Če se ugotovi, da neki delodajalec ne plačuje delavcev, je to vendar kaznivo dejanje, mar ne? Zdaj so sicer začeli preganjati take delodajalce, ki ne plačujejo prispevkov, a dolga leta so celo tožilci trdili, da to ni kaznivo dejanje. Če bi vsem tem podjetnikom in direktorjem, ki tako ravnajo z zaposlenimi, onemogočili nadaljevanje opravljanja dejavnosti, če bi jih kaznovali, ne vem, če bi si to še upali početi.” Ali je generalni državni tožilec in seveda državnotožilski svet le slišal mnenja obeh sodnikov in bo kaj ukrepal? Kaj pa o tem meni DZ RS, pozicija in opozicija, poslanci? Kaj meni predsednik države Borut Pahor? Tožilci in sodniki pa delujejo v imenu in za račun ljudstva. V ZDA volijo tožilce, šerife, lokalne vodje policije in ponekod tudi sodnike, da ti delujejo v korist ljudstva.
Sodniki pa imajo pri nas trajni mandat. V našem sodnem sistemu so tudi sodniki porotniki, ki imajo petletni in obnovljivi mandat ter enake pristojnosti odločanja kot predsednik senata. Ta dejstva se v praksi močno zanemarja. To zanemarjata politika in zainteresirana javnost. Potencial zamenljivih sodnikov porotnikov torej obstaja, a se ga ne uporablja. Splošno pravilo, ki pa še danes velja v zakonu, je, da se za kazniva dejanja s predpisano kaznijo 15 let zapora ali strožjo sodi v senatu petih sodnikov, torej dveh, za katera je to poklic, in treh sodnikov porotnikov. Za lažja kazniva dejanja pa v senatu treh sodnikov, torej enega poklicnega in dveh laičnih sodnikov porotnikov. Ali se to zakonsko pravilo redno uporablja? Kako je bilo pri sojenju Milku Noviču? Predsednik okrožnega sodišča v Ljubljani Marjan Pogačnik pravi: »Biti sodnik porotnik je pri nas častna funkcija.« To menda ne more biti častna funkcija, temveč je lahko usodno odgovorna, zlasti ko se presoja sum in sprejme sodba, ali je nekdo dokazano kriv ali nedolžen. Predsednik Marjan Pogačnik govori o sodnikih oziroma o sodnikih porotnikih, in sicer v prispevku Vloga sodnika porotnika se zmanjšuje, ne pa tudi pomen (Siol.net, 21. avgusta 2016). V njem navede resne pomanjkljivosti in pove osebno mnenje, da je sistem porotnikov nekoliko preživet. Vlada pa ima drugačno mnenje. V odgovoru vlade v zvezi z odstopi s položaja sodnikov porotnikov, gre za primer odstopa porotnika Franca Mihiča, ki ga je Vlada Republike Slovenije sprejela na 124. redni seji dne 2. marca 2017, pa je navedeno: »Veljavna zakonodaja sodnikom porotnikom daje velik pomen in težo, saj enakopravno s predsednikom senata odločajo tako o dejanskih kot tudi o pravnih vprašanjih.« Moje izkušnje kot sodnik porotnik so podobne, kot jih navaja predsednik sodišča Marjan Pogačnik. Zato sem odstopil, ko sem ugotovil, da nisem bil zadosti podučen o pristojnostih in načinu dela sodnikov porotnikov ter ne morem več opravljati te odgovorne funkcije sodnika porotnika na način in v razmerah, kot sem jih doživel na okrožnem sodišču v Ljubljani na obravnavah. O tem je več napisanega v članku Porotnik protestno odstopil med odmevnim sojenjem (Večer, 27. januarja 2017, dostopno tudi na spletni strani vecer.com).
Menim, da ni odgovorno in verodostojno od vlade, ko trdi, da zakonodaja daje sodnikom porotnikom velik pomen in težo, saj se v praksi očitno dogaja tudi povsem drugače. Sodnike porotnike na okrožnih sodiščih imenuje predsednik višjega sodišča na območju okrožnega sodišča na predlog občine ali interesne organizacije, ki so kot društva ali združenja registrirana in delujejo na območju okrožnega sodišča. Mandat sodnikov porotnikov traja pet let. Trenutni mandat se izteče januarja 2021. Dokler bo sodstvo delovalo s sodniki porotniki, ki imajo enake pristojnosti kot predsednik senata, je nujno treba zaostriti oziroma natančneje opredeliti pogoje za kandidate sodnike porotnike ter način imenovanja oziroma način njihove izvolitve in ponovne izvolitve na volitvah. To vendar terjata njihova velika pristojnost in temu ustrezna odgovornost. Sicer bodo sodniki porotniki pogosto odveč, farsa sodstva, figov list sodnega senata. Državljani pričakujejo dvig kakovosti dela sodstva, tožilstva in policije, saj ti delujejo v imenu ljudstva in za ljudstvo. Kdo vse to vidi in nič ne ukrene? Politiki in pravna stroka. Ne nazadnje so na vrsti volivci, če nočejo biti še naprej ovce, ki pa žal na volitvah nimajo prave izbire. A politika jim odreka pravico do osebne izbire poslanca, ker ne dopusti spremembe volilnega sistema, v prid volivcev, ki imajo pravico do osebne odgovornosti poslancev.
Franc Mihič, Ribnica

  • Share/Bookmark

Bo kdo odgovarjal za posledice divje privatizacije?

Julij 20th, 2018 by hubert

V oddaji Sredin gost, 13. Junija 2018, na nacionalni TV, je bil gost dr. Jože Mencinger, znan zagovornik »nacionalnega interesa« in socialne države. Dr. Mencinger pove, da bi morali pri privatizaciji zaposleni postati lastniki podjetij. Pripomni tudi, da s certifikati in s PID-i gospodarstvo ni dobilo nič novega denarja, ki ga je tedaj zelo potrebovalo in so podjetja propadala.
V glasilu gospodarstva, GV-Gospodarskem vestniku, pa je bila l. 1996 in 1998 objavljena njegova izjava, ki govori o povsem drugačnem njegovem stališču:« »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Sam se strinjam z mnenjem bivšega ministra dr. Andreja Umka, da bi se morali zavedati gospodarskih in moralno-etičnih posledic Drnovšek–Markovićeve privatizacijske zakonodaje. Krivce za ekonomski in etični kolaps v gospodarstvu oz. tudi v veliki meri za bančno luknjo, ki so v veliki meri posledica zgrešene privatizacije, je potrebno imenovati z imenom in priimkom, naj gre za posameznike in stranke. Vsakdo bi moral prevzeti polno odgovornost za svoja stališča in dejanja. Dr. A. Umek pravi:»Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov, a žal nihče ni zahteval ustavne presoje.« V sporočilu vlade za javnost, z dne 28. novembra 2007, berem: «Vlada RS je na seji določila besedilo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevzemih (ZPre-1A) in ga poslal v obravnavo in sprejem DZ RS. Sprememba je usmerjena v preprečevanje situacij, ko prevzemnik zastavi vrednostne papirje ciljne družbe za pridobitev bančne garancije za njen prevzem. S to rešitvijo naj se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. Večina držav EU prevzemniku zakonsko prepoveduje finančno pomoč družbe, ki jo prevzema. Prepovedano je, da prevzemnik zastavi vrednostne papirje, delnice, ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). S to rešitvijo naj se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano spremembo pa da se želi zaščititi interese ciljne družbe, predvsem v smeri zaščite manjšinskih delničarjev in enakost njihove obravnave«. Naša država temu torej ni sledila, niti evropski direktivi o varovanju delničarjev in upnikov. Berem celo, da že Zakon o gospodarskih družbah, iz leta 1993, vsebuje “izrecno prepoved finančne asistence družbe prevzemniku“. Dr. Mencinger pa se kot pravnik še vedno čudi temu, da kar je bilo do leta 2008 potekalo kot zakonito, danes deset let kasneje je to nezakonito. Kdo vse je pri tem zatajil ali ni dojel direktive EU? Jože Lenič, direktor Kapitalske družbe je že l. 2002 dejal:»Večina menedžerskih odkupov temelji na obremenjevanju prihajajočih denarnih tokov družbe. Z drugimi besedami; na dodatnem zadolževanju družbe. Menedžment namreč za nakupe ne tvega svojega denarja, ampak denar, ki bi ga družbe lahko porabile za naložbe ali razvoj.« Nezaslišano je, da je politika tako dolgo odobravala take menedžerske prevzeme, ki so oškodovali prevzeta podjetja? Vsi politiki in strokovnjaki, ki so to zagovarjali, bi morali odgovarjati. Dr. Andrej Umek tehtno opozarja: »Samo uspešna sanacija posledic ponesrečenega ‘beneficiranega notranjega odkupa’ lahko vodi do večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in višje dodane vrednosti na zaposlenega. Le tako bomo izzive četrte industrijske revolucije obrnili sebi v prid in Slovencem zagotovili višji življenjski standard, primerljiv z najuspešnejšimi državami EU. Prepričan sem, da je to v resničnem nacionalnem interesu in bi moralo biti cilj vsake odgovorne vlad«! To je pravi nacionalni interes slovenskih državljanov, ki čakamo na odgovorne politike in vlado.
Franc Mihič, Ribnica

  • Share/Bookmark

Nepravična privatizacija je izvirni greh

Julij 20th, 2018 by hubert

Nepravična privatizacija je izvirni greh
DNEVNIK, 5. julij 2018

»Izvirni greh Slovenije je nedovršena privatizacija družbenega premoženja iz časov nekdanje jugoslovanske socialistične države. Nikoli niso bili pretrgani ‘prijateljski’ odnosi med politiki, menedžerji in bančniki, ki so bili pod starim režimom pogoj za nemoteno poslovanje,« pravi Igor Guardiancich, politolog in ekonomist, ki se v tujini ukvarja tudi z vprašanji socialne države.
Dr. Jože Mencinger, zagovornik »nacionalnega interesa« in socialne države, pa nedavno po televiziji pove: »Pri privatizaciji bi morali zaposleni postati lastniki podjetij. S certifikati in s pidi gospodarstvo ni dobilo novega denarja, ki ga je zelo potrebovalo.« Bil je proti razdelitveni privatizaciji, zagovarjal je odplačni način. V Gospodarskem vestniku pa je bila leta 1996 in še 1998 objavljena njegova izjava: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.« Menedžerji so tako tedaj prevzemali podjetja brez lastnega denarja, državljani s certifikati pa nismo bili primerni za lastnike. Nepravično.
Jože Lenič, direktor Kapitalske družbe, je že leta 2002 dejal: »Večina menedžerskih odkupov temelji na obremenjevanju prihajajočih denarnih tokov družbe. Z drugimi besedami; na dodatnem zadolževanju družbe. Menedžment namreč za nakupe ne tvega svojega denarja, ampak denar, ki bi ga družbe lahko porabile za naložbe ali razvoj.« Vsa politika je to vedela, pa ni ukrepala. »Privatizacija pri nas je kot bumerang. V vsakem primeru pa – na ta ali drug način – prevzeto podjetje odplača samo sebe. Najbolj inovativen in pravno sporen pristop je ubrala družba BTC, kjer je le petino delnic odkupilo menedžersko podjetje, preostali del pa je kot lastne delnice kupilo podjetje samo z izdajo obveznic,« je ugotovil ekonomist dr. Jože P. Damjan leta 2014. Že leto prej je dejal: »Slabe kredite bo moral nekdo plačati. In očitno bomo to davkoplačevalci. V Sloveniji škoda neetičnih odločitev znaša 15 odstotkov BDP v bančnem sektorju, če temu pripišemo še izgubljeno gospodarsko rast, je račun še višji. Slovenijo bo tako pomanjkanje etike stalo okoli 30 odstotkov BDP.«
Strinjam se z dr. Andrejem Umkom, bivšim ministrom, da bi moral vsak prevzeti polno odgovornost za svoja stališča in dejanja. Dr. A. Umek pravi: »Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov, a žal nihče ni zahteval ustavne presoje.« Politika oziroma vlada RS pa je šele koncem leta 2007 predlagala spremembo zakona o prevzemih, ki je bila usmerjena v preprečevanje, da prevzemnik zastavi vrednostne papirje ciljne družbe za pridobitev bančne garancije za njen prevzem. S tem se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. Večina držav EU prevzemniku zakonsko prepoveduje finančno pomoč družbe, ki jo prevzema. S spremembo zakona se torej zaščitit interese ciljne družbe, predvsem v smeri zaščite manjšinskih delničarjev in enakost njihove obravnave. Naša država torej temu do tedaj ni sledila. A celo zakon o gospodarskih družbah iz leta 1993 že vsebuje »izrecno prepoved finančne asistence družbe prevzemniku«. Dr. Mencinger pa se kot pravnik še vedno čudi temu, da kar je do leta 2008 potekalo kot zakonito(?), je danes deset let kasneje nezakonito. Mar je oškodovanje zakonito? Kdo vse je zatajil pravičnost in zakonitost ter ni dojel direktive EU?
Dr. A. Umek opozarja: »Samo uspešna sanacija posledic ponesrečenega ‘beneficiranega notranjega odkupa’ lahko vodi do večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in višje dodane vrednosti na zaposlenega. Le tako bomo izzive četrte industrijske revolucije obrnili sebi v prid in Slovencem zagotovili višji življenjski standard, primerljiv z najuspešnejšimi državami EU. Prepričan sem, da je to v resničnem nacionalnem interesu in bi moralo biti cilj vsake odgovorne vlad«! Čakamo na odgovorne politike in vlado, na pravno in socialno državo.
Franc Mihič, Ribnica

https://www.dnevnik.si/1042831891/mnenja/odprta-stran/nepravicna-privatizacija-je-izvirni-greh

  • Share/Bookmark

Sprememb še dolgo ne bo, nihče ni odgovoren!

Julij 20th, 2018 by hubert

Brez delovanja pravne države ne deluje demokracija oz. država, nastaja anarhija. Za odgovorne politike bi morala biti tema nedelovanja pravne države prva predvolilna tema. Na predvolilnih soočenjih strank, pa četrti veji oblasti, to je medijem, novinarjem zopet ni uspelo ugotoviti, kdo je odgovoren za delovanje pravne države, ali je to zakonodajna oblast, DZ RS, to so izvoljeni politiki, poslanci, ali je to izvršna oblast, vlada, kamor spadata tožilstvo in policija, ali pa je samo tretja oblast, to je pravosodje odgovorno za slabo delovanje pravne države. Sprememb torej ne bo, nihče ni odgovoren! Zato je za četrto vejo oblasti, medije, novinarje v službi ljudstva, je še naprej prva aktualna naloga spraševati politike, kdo je odgovoren za stanje pravne oziroma države!
»Nihče ni za nič odgovoren«
To so besede pravosodnega ministra, mag. Gorana Klemenčiča, ko je v Odmevih, 6. decembra 2016, dejal, da če bo ostalo tako, kot je sedaj v civilnih in kazenskih postopkih pri obravnavah bančne kriminalitete, da ni »nihče za nič odgovoren«, tedaj bo on prvi kot pravosodni minister rekel: »Ne verjamem v pravno državo.«
Ali se je kaj spremenilo? Ne veliko, ne v pravosodju, ne tožilstvu in policiji, saj je v »Tarči« nacionalne TV, ko se je obravnavala bančna luknja, predsednik okrožnega sodišča Marjan Pogačnik javno pozval izvršilno in zakonodajno oblast, da naj vendar poskrbita za zakonodajo, da bodo sodišča lahko učinkovita. Sporočilo vseh prisotnih v oddaji, sodnika, tožilca in policije, na čelu s pravosodnim ministrom, je:« »Bančna luknja je najprej politični problem, šele za tem pravni« Četrti veji oblasti, medijem oz. novinarjem, ni uspelo s tem soočiti politike in jih pozvati, da sprejmejo odgovornost. Torej bo ostalo: »Nihče ni odgovoren.« »Vse nas skupaj mora biti strah!«, so besede pravosodnega ministra. Mnoge državljane je strah, mene tudi.
Kdo je za to odgovoren?
Zakaj narodi propadajo?
»Države danes propadajo, ker njihove ekonomske institucije ne spodbujajo ljudi, da bi varčevali, investirali in inovirali«, berem v knjigi Zakaj narodi propadajo. Menim, da se v Sloveniji ravno to dogaja! Ga. Cvetka Selšek, iz SKB banke, je nedavno izpostavila:«Za razvoj države so težave nastopile pri privatizaciji velikih podjetij, ko so »old boysi« menili, da so oni kar osebno lahko nosilci privatizacije. To je bila katastrofa. Dvajset let je zamujenih, ko nismo »gradili« kapitala in nismo znali upravljati kapitala. Tega znanja ni bilo v bankah, ne pri regulatorjih in ni ga bilo v podjetjih.» Demosova privatizacija je predvidevala, da del družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane. Tako bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov. Leva politika mag. Toneta Ropa, i. p. pa je uzakonila »odplačno« privatizacijo z notranjimi odkupi, pri tem pa je omogočila menedžerske prevzeme brez vložka lastnega kapitala. Baypass obvodi podjetij in menedžerski krediti, na račun podjetja, so bremenili in oškodovali podjetja, mnoga niso preživela. Politiko, ki kritizira kapitalizem v svetu, doma to nič ne moti, niti ne koncentracija lastništva, celo brez vložka lastnega kapitala, niti očitna nova dohodkovna neenakost, niti v svetu problematizirana dedna ekonomija. »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje«, je izjava (1996/98) dr. Jožeta Mencingerja. Še jeseni l. 2007 je dejal:»Nesreča so bili pidi, tudi oni le lastniki premoženja. Tako pravih lastnikov podjetij sploh nismo dobili. Certifikati so ničvredni papirji. Nesmiselno je zgražanje kar povprek nad bogatenjem in menedžerskimi odkupi podjetij, dokler oblast prisega na kapitalizem, katerega edini vrednoti sta dobiček in večanje premoženja lastnikov. V principu z menedžerskimi odkupi ni nič narobe, ker menedžerji najbrž bolje kot kdorkoli poznajo svoja podjetja. Najbrž ni nič narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki, itd.« dela nižji, obresti za kredite pa višje, kot je pričakoval, bo pol ali več kupljenega spet prodal. Skoraj gotovo sam ne bo postal revež.« Nihče tem izjavami ne ugovarja in dr. Mencinger ostaja mnenjski voditelj, predvsem na nacionalni TV, kar je velika hipokrizija.

Žal je tudi Janševa vlada, 2004/08 omogočala menedžerske kredite in s tem tajkunske prevzeme podjetij. Poslanec Jože Tanko, vodja poslanske skupine SDS, je tedaj trdil:« Menedžerski odkupi potekajo skladno z evropsko in slovensko zakonodajo ter ob ustreznem nadzoru pristojnih organov in ustanov. Evropska direktiva o prevzemnih ponudbah enakopravno obravnava vse možne akterje prevzema, tudi menedžerje. Praviloma vsak menedžerski odkup spremlja vsaj ena banka, ki po zakonih in internih pravilih za presojo posla poskrbi za ustrezno zavarovanje kreditov pri izpeljavi kupčije.« To očitno ni bilo res! Vlada Janeza Janša je šele tik pred koncem mandata sprejela zakon, ki je prepovedal zastavo delnic prevzetega podjetja za najem kredita. To je v EU prepovedano, pri nas ni bilo to upoštevano (?!).
Rezultat takšne morale in zakonodaje je tudi bančna luknja, ki jih polni ljudstvo,ki ni bilo neprimerno za lastnike kapitala. »Samo uspešna sanacija posledic ponesrečenega ‘beneficiranega notranjega odkupa’ lahko vodi do večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in višje dodane vrednosti na zaposlenega. Le tako bomo izzive četrte industrijske revolucije obrnili sebi v prid in Slovencem zagotovili višji življenjski standard, primerljiv z najuspešnejšimi državami EU. Prepričan sem, da je to v resničnem nacionalnem interesu in bi moralo biti cilj vsake odgovorne vlade«, nedavno apelira prof. dr. Andrej Umek, bivši dvakratni minister v desnih vladah.
Katera stranka ima v programu sanacijo privatizacije? Kateri medij je to aktualiziral?
Družbeni sistem cenimo po skrbi za delavce
»Stopnja izkoriščanja slovenskega delavca je tako visoka, kot še ni bila. Visoko izkoriščani delavci vzdržujejo neučinkovito državo. Izkoriščanje delavcev omogoča uspešnost gospodarstvo in razsipno državo«. To bi morala biti prva ključna politična tema predvolilnih soočenj predsednikov strank, ki žele dobiti mandat za oblast. Na prvem predvolilnem soočenju predsednikov strank pa se ta tema sploh ni odprl«, je poudaril ustavni pravnik, dr. Peter Jambrek v Odmevih 7. Maja. Inštitut za produktivnost je že leta 2015 opozoril: »Slovenski delavci so preobremenjeni in bistveno bolj pod stresom kot delavci v Evropi. V Sloveniji je po nekaterih raziskavah pogosto pod stresom kar 70 do 80 odstotkov delavcev. Glavna vzroka sta pretirana delovna obremenitev in negotovost delovnega mesta. Pridni, a neproduktivni. Delo v slovenskih podjetjih očitno ni dobro organizirano. Delati bi morali manj, a pametneje. Zaradi stresa smo ob dobro milijardo na leto.« Uspešnost in učinkovitost, ne izkoriščanje, je cilj demokratične države.
»Družbeni sistem cenimo po skrbi za delavce«, je nedavno zapisal dr. Stane Granda, član SAZU. Ljudje od »vekomaj« cenijo državo, družbeni sistem ali podjetja, predvsem po tem, »koliko ljudem daje kruha in kakšnega kruha«. Tudi kakšne bodo pokojnine. Žal je javno vprašanje vsem politikom, do kdaj bo politika dovoljevala »krajo pokojninskih prispevkov« ostalo brez odziva.

Politika sporoča zaposlenim:«Če ste okradeni za prispevke, je to le vaš problem! Pravna država vam je na razpolago!« Oškodovani mora sam iskati pravico na sodišču. Kako je mogoče sprejet zakon v posmeh zaposlenim, ki gotovo ni skladno z ustavo. DZ RS in DS RS, poslanci, ZDUS, Sindikati, Varuh RS, in seveda vsi politiki, predsedniki političnih strank, njihovi člani in privrženci, vsi so že leta tiho o zakonodaji, ki omogoča krajo prispevkov, lastnino zaposlenih. Državljani ne rabijo države ki ne zaščiti pošteno zasluženo lastnino.
Znanje in ne garanje ter pošteno plačilo, bi morala biti tema medijev in politikov, ki vodijo državo.

Na predvolilnem soočenju na Planet TV je premier dr. Miro Cerar, ustavni pravnik oporekal logiki, »dokler kdo ni obsojen, je nedolžen«. Tako je namreč komentiral epilog primera »Patria-Janša«. Ostali so bili kar tiho. Vsak je torej lahko kriv, če se to nekomu zahoče in ima za to pristaše? “Dokler človek ni bil obsojen s pravnomočno sodbo, je nedolžen! To je eden od temeljnih postulatov pravne države, ki se ga pri nas tako težko učimo”, opozarja dr. Marko Bošnjak, sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice. Mar ne rabimo več sodišč in je demokracija in pravna država odveč? Menda ne!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Res ni nikogar sram?

Junij 26th, 2018 by hubert

Res ni nikogar sram?
ONA, 11. julij 2017

Župan glavnega mesta in nekdanji menedžer Zoran Janković je letos podelil naziv častnega občana tudi menedžerju Jožetu Mermalu, predsedniku uprave BTC. Predsednik države gospod Milan Kučan pa je v televizijskem pogovoru v torek 15. januarja 2002 med drugim izjavil, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja.

Po mojem je to bila izjava desetletja o slovenskem »problemu stoletja«, ki ga predstavljajo »revolucionarni preskoki« iz socializma v turbo-kapitalizem. Tedaj sem upal, da bo pri razvoju demokracije, družbe enakopravnih državljanov, pravne oziroma socialne države, imela prednost etika in ne pohlep po kapitalu. Upal sem, da bo tej predsednikovi izjavi sledil »etični odmev« oblasti, politike in civilne družbe?!

Dejstva govore, da sem se zmotil, enako kot predsednik Milan Kučan.

Nekdanja direktorica SDK Romana Logar je o tej problematiki tedaj javno zapisala: »V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.«
Bivši rektor dr. Jože Mencinger je očitno imel prav, ko je izjavil: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje.«Ali res neetično ravnanje lahko častno dejanje?

Na strani Fakultete za poslovne vede, ki spada v okvir Katoliškega inštituta, je nagovor zasl. prof. ddr. Antona Stresa rektorja Katoliškega inštituta, ki je bil ljubljanski metropolit. Vabi na študij poslovnih ved. Te so po moje le tedaj koristne, če uče etiko in odgovornost, podprto z referencami v praksi. Dr. Stres je še kot nadškof metropolit dejal: »Če ne bi bilo T – 2, bi cerkveni »Zvonovi« še lepo zvonili!« Torej je dr. Stres jasno vedel za vlaganja v T- 2, ki je ves čas cerkvenega lastništva razpečavala pornografijo. To je po cerkvenem nauku velik greh. Je škodljiva za mladoletne in družino.

Najprej so torej prodajali »greh« nato pa še odpustke in povzročili še veliko bančno luknjo, za kar doslej nihče ne odgovarja, kljub jasnemu cerkvenemu nauku. Bivši predsednik škofovske konference škof Andrej Glavan je celo izjavil in opravičeval: »To dogajanje je sad nerazumljivega delovanja zlih.« Kriv je torej zlodej, hudič, škofje pa nič? Ali je to referenca za poučevanje etike in odgovornosti na katoliški poslovni fakulteti?

Zgledi vlečejo! Dekan in lastnik zasebne Fakultete za management in pravo, prof. dr. Srečko Devjak, je kot bivši dekan javne Fakultete za upravo služil z državo in pridobil 526.050 evrov. Končno revizijsko poročilo, spisano januarja 2010, razkriva, da je Fakulteta za upravo delovala celo nezakonito, neskladno z načelom gospodarnega ravnanja z javnimi sredstvi, tudi koruptivno. Dekanu se ni nič zgodilo. Ustanovil je le lastno fakulteto, kjer učijo poslovno moralo in odgovornost, ter seveda pravo?
Ali primeri, seveda ne edini, ne kažejo na akutno pomanjkanje etike, sramu in odgovornosti?

Doklej bo še mogoča takšna pogubna dvojna moralna? Kaj še pomeni čast? Ni nikogar sram?

Franc Mihič, Ribnica

Res ni nikogar sram?
ONA, 18.07.2017

Članek s tem naslovom je bil objavljen v prilogi Ona, ki se razglaša za ženski magazin Dela in Slovenskih novic, v torek, 11. julija 2017, podpisan avtor pa je gospod Franc Mihič. Slovenska javnost je bila že pred desetletji obveščena o tem, da je BTC-jev primer delavsko managerskega odkupa sodno pojasnjen in zaključen s sodbo Vrhovnega sodišča in da ni bilo ugotovljenega nikakršnega oškodovanja.
Franc Mihič, ki očitno ne more konsistentno slediti dogodkom, pa je na dan potegnil milijarde tolarjev, za katere naj bi se ob delavsko managerskem odkupu povečal lastniški delež prvega moža uprave, ne da bi zanj sam kaj plačal.
Gospod Mihič, ki se spozna na milijarde, naj najde lastniški delež ali zgolj eno samo delnico, ki je predsednik uprave BTC ali kdo drug od delničarjev ni plačal, in z veseljem bomo poskrbeli, da se vse to neupravičeno pridobljeno premoženje podari eni od dobrodelnih ustanov v Sloveniji.
Čas gre naprej in BTC je ne le na sodišču, ampak z dejanji pokazal svoj pravi obraz dobrega gospodarja in odnos do širše družbe, razvoja in zaposlenih, ki vsako leto dobivajo 13. plačo in enega najvišjih regresov v Sloveniji. Tudi bivši predsednik države gospod Milan Kučan pride v BTC, ker ve, da smo v razvoj od prevzema družbe do sedaj investirali 250 mio evrov v razvoj, da ne siromašimo podjetja, da smo v letu 2016 povečali zaposlenost za 20 odstotkov ter da dobivamo nagrade in priznanja na nacionalni in evropski ravni za družbeno odgovorne projekte, trajnostni razvoj ter da gradimo mednarodno uveljavljeno korporacijo. Mar to ni etično?
Ocenjujemo lahko le, da je edini namen pisanja in podtikanja lažnih podatkov gospoda Mihiča ustvarjati negativno konotacijo stabilnega, uglednega in rastočega podjetja ter njenega prvega moža – uspešnega gospodarstvenika, ki vsa svoja dejanja lahko dokumentira s podatki in realnimi projekti in ki transparentno dokazuje, da cilj BTC-ja ni zgolj povečevanje dobička, ampak aktivna vloga v več kot 200 družbeno odgovornih projektih vsako leto.
BTC, d. d., Odnosi z javnostmi

Res ni nikogar sram?-2

V ONI, 18 julija, je družba BTC, d.d. oz. njena služba za odnose z javnostjo reagirala na moj prispevek, z dne 11. julija. Napisala je odgovor, kjer me podcenjuje in mi pripisuje slabe namene. V prispevku pa le citiram izjave bivšega predsednika države Milana Kučana, bivše direktorice SDK Romane Logar in bivšega rektorja dr. Jožeta Mencingerja. Pri tem se čudim, kako je družba BTC, d.d. oz. vodstvo pred 15 leti izvedlo menedžerski prevzem na način, za katerega je sam Milan Kučan dejal, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. Letos pa župan Zoran Janković podeli menedžerju in solastniku BTC-ja, naziv častni občan. Zato se sprašujem, ali neetično ravnanje lahko postane častno dejanje?
Očitno da, če temu pritrdi s sodbo Vrhovno sodišče.
BTC navaja, da ni ugotovilo nobenega odškodovanja. Sodba sicer velja in podjetje sedaj posluje uspešno, kot berem in kar nisem nikjer oporekal.
A ostaja vprašanje, kaj je pri tem menedžerskemu »nakupu« le tisto, kar je g. Kučan, kot pravnik in politik, ocenil kot neetično in da pomeni »siromaši podjetje«? To lahko pojasni samo g. Kučan.
Kljub sodbi Vrhovnega sodišča, ko je splošno znano, da ima naše sodstvo težave z gospodarskim finančnim pravom.
Ne morem razumeti, da je lahko izrečena taka sodba, ko pa ena najbolj kompetentnih oseb v državi za te zadeve, to je direktorica SDK, tedaj izjavi:»V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.«
SDK ima še sedaj visoko zaupanje državljanov in njihovo nostalgijo, pravosodje pa žal še ne, pa tudi mnogi politiki ne.
Mnogi menedžerski nakupi podjetij so izvedeni z menedžerskimi krediti z zastavo delnic kupljenega podjetja, ko so menedžerji kar s sredstvi oz. iz dobička tega podjetja »plačevali« svoj kredit. Takšno »odplačevanje« kreditov je oškodovanje podjetja, kar je v EU strogo prepovedano. Prepričan sem, da je direktorica SDK zato dala pravo izjavo oz. oceno.
Podjetje je namenjeno, da skrbi za svoj razvoj, ne pa da plačuje kredite svojim menedžerjem, da ti postanejo najprej lastniki na račun sredstev podjetja in drugih deležnikov podjetja.
Ali je res etično, da menedžerji šele potem ko »postanejo« tudi lastniki podjetja, pričnejo resno skrbeti za razvoj podjetja. Zakaj so potem plačani? Kot bi trenerji v nogometnih klubih, najprej zahtevali lastništvo kluba, šele potem bi resno trenirali moštvo. To ni etično, ne častno, ne družbeno odgovorno. Kako je lahko zakonito?
BTC d.d. pa me poziva, če najdem eno neplačano menedžersko delnico, bodo poskrbeli, da se »vse to neupravičeno pridobljeno premoženje podari« eni od dobrodelnih ustanov v Sloveniji. Resno?

Franc Mihič, Ribnica

Opomba: Uredništvo One je zavrnilo objavo tega mojega odgovora!

  • Share/Bookmark

Zakaj ne počastimo zmage v Jelenovem Žlebu?

Maj 30th, 2018 by hubert

DNEVNIK, 30. marec 2016
Proslava največje partizanske zmage nad italijanskim okupatorjem, imenovane zmaga v Jelenovem Žlebu (26. marec 1943), je bila v Ribnici; obisk je bil soliden, proslava pa skromna, a spoštljiva. Podeljena so bila tudi priznanja preživelim te bitke.

Sprašujem pa se, kje je bilo državno vodstvo RS. Kje so bili ribniško-kočevski poslanci v DZ: Jože Tanko, SDS, Janko Veber SD, Ljudmila Novak, NSi?
Govornik je bil ribniški župan Jože Levstik, SDS, in slavnostni govornik je bil načelnik generalštaba Slovenske vojske, general major dr. Andrej Osterman, ki je vse pozdravil tudi v imenu ministrice za obrambo Andreje Katič. Imela sta zelo spodobna govora. Nobeden od njiju pa v svojem govoru ni uporabil besedice demokracija, ni poudaril obstoja demokracije in ni podprl razvoja demokracije, ki je največja pridobitev samostojne RS.
Ne pozabimo, šele demokracija omogoča in dopušča enakopravno sobivanje in sožitje različno mislečih in različno opredeljenih ljudi, česar enopartijski režim ni dopuščal. Demokracijo je treba živeti, a ne s figo v žepu in jo celo tajiti.
Na tej proslavi še nikoli ni bilo prisotno državno vodstvo s spremljajočimi nacionalnimi mediji, kar ni spoštljivo do veličine največje slovenske partizanske zmage nad italijanskim okupatorjem.
V bitki v Jelenovem Žlebu je italijanski bataljon Maceratta utrpel velike izgube: 105 vojakov je padlo, 102 pa sta bila ranjena. V partizanskih enotah je bilo ranjenih 20 borcev.
Čisto nasprotje pa so vsakoletne proslave v spomin na Dražgoško bitko, 9. januarja 1942, ki ni bila zmaga, temveč tragedija za ljudi, ki naj bi jih partizani osvobajali, kot rezultat revolucionarnega zanosa partizanov. Rezultat te bitke je namreč bil, da so se partizani umaknili, padlo je 8 partizanov, 26 Nemcev, Nemci pa so postrelili 41 civilistov.
Kaj bi bilo, če bi se res na tak način osvobajali? Ali je to lahko še naprej »tisto pravo merilo« za uspešno osvobajanje, in sicer vsako delovanje?
Prvi pravi popis slovenskih žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej, ki ga je opravil Inštitut za novejšo zgodovino, pove, da je v vojni vihri in povojnem nasilju umrlo 6,5 odstotka Slovencev. Koliko slovenskih žrtev je padlo med vojno in koliko v povojnih pobojih?
Berem: »Trenutno je v bazi 97.500 evidentiranih žrtev. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Partizanski revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj več kot 6400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1900 žrtev. Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč – pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.«
Koliko žrtev pa so imeli tuji okupatorji? Koliko okupatorjev je padlo zaradi upora? Slovenska zgodovinopisna stroka razpolaga le z bolj ali manj natančnimi ocenami o okupatorjevih izgubah na naših tleh. Inštitut za novejšo zgodovino navaja, da so po ocenah dr. Toneta Ferenca izgube italijanskega okupatorja v Ljubljanski pokrajini znašale okoli 1200 žrtev, vključno s Primorsko kot integralnim delom italijanske države pa okoli 1500 smrtnih žrtev. Izgube nemškega okupatorja pa naj bi znašale okoli 6300 smrtnih žrtev.
Med vojno vihro in revolucijo je torej umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7800 okupatorjev! Številke žrtev same govore bolečo zgodovinsko resnico o posledicah okupacije in državljanske vojne. Vsak se lahko nad tem zamisli in se odloči za pot do potrebne sprave.
Zakaj leva in desna državna oblast nikoli ne počasti spomina nad to zmago nad okupatorjem v Jelenovem Žlebu? Kdo torej vse ne počasti te bitke, ne počasti upora proti italijanskemu fašističnemu okupatorju? Zakaj in doklej bo še tako, čeravno to ni državotvorno, ni domoljubno?
Franc Mihič, Ribnica

https://www.dnevnik.si/1042732854/mnenja/odprta-stran/zakaj-ne-pocastimo-zmage-v-jelenovem-zlebu

Ribniško občinsko glasilo REŠETO, kjer je ves čas na oblasti desnica, SDS, in sta poslanca Jože Tanko in Ljudmila Novak,NSi. je odklonilo objavo tega prispevka.

  • Share/Bookmark

Tehnološki razvoj − priložnosti in ovire

Maj 30th, 2018 by hubert

Delo, 14.09.2017
Predsednik znanstvenega sveta za področje tehnike pri Agenciji za raziskovalno dejavnost RS (ARRS), prof. dr. Igor Emri , je zapisal, da je z velikim zanimanjem in odobravanjem sem prebral prispevek Draga Babiča Kaj naj Slovenija z viški denarja, objavljen v Delu 9. avgusta, ter njegovo nadaljevanje Pametni, pridni in podjetni, objavljeno 22. avgusta«. Strinjam se in gotovo še marsikdo. Prispevki vlivajo optimizem, ki je dobro podkrepljen z argumenti in nakazanimi rešitvami. Kakovost življenja državljanov Slovenije bo odvisna od višine vlaganj v raziskave in od implementacije vrhunskega bazičnega znanja v industrijsko okolje. Prof. Emri se iskreno vpraša, zakaj se to ne dogaja?
Iskreno pravi:« Odgovor je zelo preprost, slovenska industrija (z nekaj izjemami) ne potrebuje tovrstnega vrhunskega znanja, ker velika večina posluje v srednje- in nizkotehnoloških tržnih nišah, kar jasno dokazujejo nizke (nižje) plače zaposlenih v primerjavi z zahodno Evropo. Raziskovalnih rezultatov v »obliki člankov« pa prav tako ni mogoče ponuditi/prodati tujim korporacijam. Obenem pa znanj, ki jih potrebuje naša industrija, raziskovalna sfera ne razvija. Sama industrija (z nekaj izjemami) pa nima dovolj kvalificiranega kadra, da bi to počela sama, in tudi nima dovolj denarja (ali pa ga noče temu nameniti), da bi za to najela akademsko sfero. Znanje samo nima neposredne tržne vrednosti. To dobi šele, ko ga inventivno vključimo v nove tehnološke rešitve izdelkov, tehnologij, ki omogočajo vstopanje v tržne niše z najvišjo dodano vrednostjo ter s tem osebne dohodke zaposlenih na ravni najrazvitejših gospodarstev.« Profesor postavi zelo aktualna vprašanja: »Kaj je treba narediti, da bodo naše plače primerljive z zahodnoevropskimi?« Zakaj neko slovensko podjetje, ki nastopa v isti tržni niši kot podjetja iz zahodne Evrope, ne more svojim zaposlenim zagotoviti primerljivih plač? Pravi:«Za dvig osebnih dohodkov zaposlenih na raven najrazvitejših držav v EU in svetu moramo prodajati »znanje« in ne zgolj »delovne sile«, kar je mogoče doseči samo z dvigom tehnološke ravni podjetij, ki jo lahko merimo z izobrazbeno stopnjo zaposlenih. Število doktorjev znanosti v slovenskih podjetjih je še vedno zanemarljivo. Dr. Jože P. Damjan ugotavlja podobno:«Problem je, da imamo pri nas neke vrste “berlinski zid” med univerzo in gospodarstvom, da je med njima zelo malo sodelovanja. Vzrok je na eni strani v nezainteresiranosti tradicionalnih izvoznikov po znanju iz univerz in inštitutov, po drugi pa izjemno rigidna formalno-pravna ureditev razvojno-raziskovalne dejavnosti na univerzi. Zadeva meji na katastrofo – namesto odpiranja univerze za komercializacijo znanstvenih odkritij, jo birokrati iz šolskega ministrstva še globlje potiskajo v osamitev od realnega sveta.« V članku Razvoj Slovenije – priložnosti in ovire, Delo 6. decembra 2017, dr. Emri aktualizira tudi stanje oz. problem, da pri povprečnih osebnih dohodkih stojimo na mestu. Vsi dosedanji poskusi dvigovanja dodane vrednosti so neuspešni in neustrezni. Potrebno je obstoječim podjetjem pomagati identificirati in razviti znanja, ki jih bodo postavila ob bok vodilnim v njihovih tržnih nišah. Skratka, Slovenija mora hitro narediti korak v smeri na znanju temelječega gospodarstva in družbe kot celote. V prvih dneh decembra je vlada Republike Slovenije že sprejela Strategijo razvoja 2030, »za odgovorno prihodnost«, ki naj bi bila osrednji razvojni dokument, ki nam kaže smer razvoja. Kaj o tem pravi politika? Priložnost za razvoj in boljše plače je torej odprta?!
Franc Mihič

  • Share/Bookmark

Pametna specializacija pomembna kot ustava

Maj 30th, 2018 by hubert

DNREVNIK, 9. december 2017
Cilji in strategija pametne specializacije države je osrednji razvojni dokument, pomemben skoraj kot ustava, ker nam kaže smer, kam gremo. Tako berem in verjamem. Slovenska vlada je leta 2013 napisala strategijo pametne specializacije Slovenije do leta 2020, da bi lahko pridobila evropska kohezijska sredstva v višini 3,3 milijarde evrov. Evropska komisija je to strategijo zavrnila kot nerealen »spisek želja« Slovenije. Vlada je napisala nove cilje in strategijo, ki je bila sprejeta. Parlamentarne stranke v DZ, ki te dokumente sprejmejo, pa so menda tudi dolžne, da nadzirajo njihovo realizacijo in doseganje postavljenih ciljev.
V javni razpravi so sedaj osnutek strategije pametne specializacije države in opredeljeni cilji do leta 2030. S tem bo »določeno«, kdo bo tedaj imel službo, katera znanja in poklici bodo iskani. Po javni razpravi naj bi ta strateški dokument v vladi sprejeli še decembra. V tej razpravi naj bi sodelovale javnost, stroka in vsa politika. Če tega ni, smo zopet v slepi ulici. Vsi politiki in poslanci vedo, da je o tem strateškem dokumentu odprta javna razprava. Pričakuje se pripombe javnosti, državljanov, stroke, predvsem političnih strank. Osnutek strategije je objavljen na spletu.
Doslej še nisem zasledil v medijih, kaj politične stranke oziroma predsedniki strank menijo o tem strateškem dokumentu, čeprav je pomemben kot ustava. Če politiki in poslanci o tem nič ne vedo, nam bo še dolgo zelo hudo. Politiki in stranke se tako izogibajo svojemu osnovnemu delu, to je načrtovati perspektivo Slovenije. Tisti politik, ki se pri tej razpravi o strategiji spreneveda, ne dojema, kaj je njegova naloga, zakaj ima mandat, saj ga zanima samo njegova perspektiva, ne pa perspektiva Slovenije. Na volitvah pa bomo izbirali oblast in s tem našo perspektivo. Ali bomo to res lahko storili?
Franc Mihič, Ribnica

https://www.dnevnik.si/1042794114/mnenja/odprta-stran/pametna-specializacija-pomembna-kot-ustava

  • Share/Bookmark

Sodniki so bolj vplivni kot politiki

Maj 30th, 2018 by hubert

V družbi smo izgubili občutek za čast in spodobnost, za etiko in pravičnost, zlasti za odgovornost. Potrebno bi bilo vsaj toliko poštenosti in dostojanstva pri ljudeh na političnih, pravosodnih(!) in na drugih funkcijah, ki so plačani z denarjem davkoplačevalcev, da za svoja ravnanja prevzamejo odgovornost. Filozof Karl Popper pravi, da mora biti v bivših “diktaturah” na prvem mestu vladavina prava, demokracija šele na drugem. Pošteni in neodvisni sodniki so namreč bolj vplivni kot politiki, ki so bili izvoljeni z množično podporo. To kaže tudi naslednji primer. Župan glavnega mesta Zoran Janković je lani podelil naziv častni občan Jožetu Mermalu predsedniku uprave BTC. Predsednik države Milan Kučan je v televizijskem pogovoru, 15. januarja 2002, med drugim izjavil, da je nameravani menedžerski odkup v podjetju BTC-Ljubljana neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. Upal sem, da bo tej predsednikovi izjavi sledil »etični odmev« sodne oblasti, politike in civilne družbe?! Dejstva govore, da sem se zmotil, enako kot predsednik Milan Kučan. Direktorica SDK Romana Logar je o tem tedaj zapisala: »V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.« Ali neetično ravnanje res lahko postane častno dejanje? Bivši rektor dr. Jože Mencinger je torej imel prav(?), ko je izjavil: »Če bi bil sam direktor in bi videl, da mi grozi izgubiti vse, kar imam in za kar sem se trudil desetletje ali več, bi namreč tudi sam poskušal oškodovati družbeno premoženje. Nesmiselno je zgražanje kar povprek nad bogatenjem in menedžerskimi odkupi podjetij, dokler oblast prisega na kapitalizem, katerega edini vrednoti sta dobiček in večanje premoženja lastnikov. V principu z menedžerskimi odkupi ni nič narobe, ker menedžerji najbrž bolje kot kdorkoli poznajo svoja podjetja, njegove možnosti in s tem tudi njegovo pravo vrednost. Najbrž ni nič narobe niti z vrnitvijo v kapitalizem, v katerem so menedžerji kar lastniki. Seveda pa postane vse skupaj vprašljivo, če nekdo, ki ima tisoč evrov, za milijon evrov kupi nekaj, kar je zelo verjetno vredno dva milijona evrov. Pri tem tako rekoč nič ne tvega. Kupnino bo plačal iz bodočih dobičkov podjetja, ki ga je kupil. Če ne bo šlo, ker so dobički kljub varčevanju pri stroških dela nižji, obresti za kredite pa višje, kot je pričakoval, bo pol ali več kupljenega spet prodal. Skoraj gotovo sam ne bo postal revež.« Zato ni presenetljivo, da je družba BTC mnenja: »Slovenska javnost je bila že pred desetletji obveščena o tem, da je BTC-jev primer delavsko managerskega odkupa sodno pojasnjen in zaključen s sodbo Vrhovnega sodišča in da ni bilo ugotovljenega nikakršnega oškodovanja. Gospod Franc Mihič, ki očitno ne more konsistentno slediti dogodkom, pa je na dan potegnil milijarde tolarjev, za katere naj bi se ob delavsko managerskem odkupu povečal lastniški delež prvega moža uprave, ne da bi zanj sam kaj plačal. Čas gre naprej in BTC je ne le na sodišču, ampak z dejanji pokazal svoj pravi obraz dobrega gospodarja in odnos do širše družbe, razvoja in zaposlenih, itd.. Mar to ni etično? Ocenjujemo, da je edini namen pisanja in podtikanja lažnih podatkov gospoda Mihiča ustvarjati negativno konotacijo stabilnega, uglednega in rastočega podjetja ter njenega prvega moža – uspešnega gospodarstvenika.« Družba BTC mi torej pripisuje slabe namene, a citiram le bivšega predsednika države, bivše direktorice SDK in bivšega rektorja. Venomer pa se čudim, kako je vodstvo lahko izvedlo menedžerski prevzem na način, za katerega je sam Milan Kučan dejal, da je nameravani menedžerski odkup neetičen, saj pomeni »siromašenje« podjetja. Ko lani župan Janković podeli menedžerju in solastniku BTC-ja naziv častni občan, pa se sprašujem, kako lahko neetično ravnanje postane častno dejanje? Očitno je mogoče, če temu pritrdi Vrhovno sodišče, ki da ni ugotovilo nobenega oškodovanja. Sodba je veljavna in podjetje posluje uspešno, kar nisem nikjer oporekal. Ne morem le razumeti, da je lahko sodišče izreklo oprostilno sodbo, ko direktorica SDK izjavi:»V BTC se je dogodil nenavadno veliki notranji prevzem, v katerem je prvi mož (uprave) za nekaj milijard tolarjev povečal svoj lastniški delež, ne da bi zanj sam kaj plačal.« Mnogi menedžerski »nakupi« podjetij so izvedeni z menedžerskimi krediti z zastavo delnic kupljenega podjetja, ko so menedžerji kar s sredstvi oz. iz dobička tega podjetja »plačevali« svoj kredit. Takšno »odplačevanje« kreditov je oškodovanje in izčrpavanje podjetja. Zato mnoga niso preživela. Dr. Jože P. Damjan je zapisal:«Zakon o gospodarskih družbah iz leta 1993vsebuje izrecno prepoved finančne asistence družbe prevzemnik. Zakon o prevzemih iz julija 2006 pa prepoveduje zastavo delnic ciljne družbe kot poroštva pri najemu kreditov za prevzem.« Berem uvod zakona iz l. 2007:»Večina držav EU prevzemniku zakonsko prepoveduje finančno pomoč družbe, ki jo prevzema. Prepovedano je, da prevzemnik zastavi vrednostne papirje, delnice, ciljne družbe za pridobitev denarja ali posojila (kredita) s strani finančnih institucij (bank). S to rešitvijo naj se onemogoči izčrpavanje ciljne družbe. S predlagano spremembo pa da se želi zaščititi interese ciljne družbe, predvsem v smeri zaščite manjšinskih delničarjev in enakost njihove obravnave«. Podjetje ni zato, da plačuje osebne kredite menedžerjem za njihovo lastništvo, da pričnejo skrbeti za razvoj podjetja. Ali trenerji zahtevajo najprej lastništvo kluba in šele potem trenirajo moštvo? Sodišče ni upoštevalo ne predsednika države, ne direktorice SDK. S sodbo sodišča je neetično ravnanje postalo etično in zakonito. Ali je to pravično?
Franc Mihič, Ribnica

  • Share/Bookmark