PERSPEKTIVE SVETA 2000

»Komunizem je humanizem«, tako bi sodil, ko zopet poslušam in berem mnoge ugledne še vedno zagrete za »dosežke naše revolucije« med NOB, ki nam je dala vladavino Komunistične partije vse do osamosvojitve. In to naj bi bil celo naš vrh zgodovine in temelj za samostojno demokratično državo Slovenijo. Ali res? Pa poglejmo, kaj pravi komunistični katekizem oz. revolucionarni katekizem, opisan v »Morala in etika«, leksikoni Cankarjeve založbe; Ljubljana 1986, stran 305:« nečajevstvo, revolucionarni nihilizem, v Revolucionarnem katekizmu M. A. Bakunina je izražen ekstremni anarhistični etos S. G. Nečajeva. Četudi je napisan pred več kot sto leti, je to manifest sodobnega, dandanašnjega surovega nihilizma, dokument par excellence načelno destruktivne »revolucije« v odtujenem, brezdušnem svetu. Mene samega ni več; vsaj človek nisem in ne morem biti več; ni več mojega bližnjega, mojega tovariša, mojega sočloveka. Je samo še ogromno, monolitno načelo destrukcije, ki mu je potrebno služiti do končne, popolne uresničitve. Ničenje. Smrt. Nečajev je mislil do kraja dosledno takole: »Ta svet krivičnosti razbijmo, do tal naj boj ga naš podre; nato svoj novi svet zgradimo, bili smo nič, bodimo vse!«
1. Naloge revolucionarja do samega sebe.
Revolucionar je človek, ki je svoje življenje v celoti žrtvoval – v pomenu izničenja. Ničesar nima, niti imena. V njem je le strast uničevalne revolucionarne aktivnosti. Revolucionar načelno celovito sovraži razredno, meščansko civilizacijo. Prezira vsako teorijo, pa tudi vso znanost; to uporablja le, da bi uničeval. Revolucionar prezira javno mnenje, družbeno moralo. Njegovo načelo je grobost do sebe in do drugih; odreka se rodbini, prijateljstvu, ljubezni, hvaležnosti; samo hladna strast za uničevalno revolucionarno dejanje ostane. Revolucionar ne doživlja nobenega zanosa in navdušenja, ne predaja se niti osebnemu sovraštvu niti maščevalnosti – samo trezno preračunava učinke udarcev, akcij.
2. Naloge revolucionarja do tovarišev
Načelo koristnosti obvladuje vse odnose med revolucionarji anarhistične združbe; kolikor si nam koristen pri revolucijskem razbijaštvu, uničevanju, toliko si naš, toliko smo ti hvaležni. Revolucionar računa predvsem oziroma izključno nase. Lastno tveganje, lastna odgovornost. Trezno prodaja svojo in tujo kožo. Tovariša soborca bo reševal iz nevarnosti samo, če se splača.
3. Naloge revolucionarja do družbe
Človek, ki ga še karkoli povezuje z družbo in svetom, ne more biti revolucionar. Enako mora sovražiti – in to načelno, dosledno – vsakogar in vse. V tkivo družbe se zajeda, da bi jo uničeval, razkrajal. Pretvarja se, da bi ga sprejela; potem sabotira, razbija. Ljudi deli na kategorije: te je treba ubiti, da bi tako zastrašili druge; te je treba odstraniti, imobilizirati, ker so inteligentni, nevarni sovražniki; te spet kaže pustiti pri življenju, ker so tako hudobni in osovraženi, da vznemirjajo, revoltirajo množice; spet druge, ki so lahko kakorkoli koristni, je treba izsiljevati, izrabiti do kraja; določene kadre, ki jim ni najbolj zaupati, je treba gnati v najnevarnejše akcije, da bi jih čim prej pobralo …To je nihilistična morala nečajevske revolucije alienacije, dehumanizacije, depersonalizacije, destrukcije …
4. Naloge (anarhističnega) združenja do ljudstva
Cilj: popolna osamosvojitev in sreča ljudstva – toda prej mora biti vse uničeno. Vse zlo mora biti absolutno realizirano. Revolucionarji ne smejo dovoliti nobenega izboljšanja, nobenega lajšanja muk, trpljenja, izkoriščanja, tlačenja. Vsako izboljšanje ima namreč za posledico, da je ljudstvo manj revoltirano, da je manj pripravljeno za skrajne korake. Avantgarda anarhizma se mora povezati – tako zahteva Bakunin – z avanturisti in razbojniki, s capinskim proletariatom, z edinimi resničnimi revolucionarji Rusije.«
Ali je komentar še potreben?
Franc Mihič

Neustavljiva sla po oblasti, ali pijani od sle po oblasti, bi lahko bil skupni naslov številnih pisem bralcev, ki jih dopolni še kolumnist dr. Janez Markeš z naslovom »Virantov algoritem«, kjer pravi,Virant je hladno amoralen in je problem.
Očitno pisce nič ne ovira, da je Gregor Virant hitro, a legitimno in legalno, novo izvoljeni predsednik DZ RS, parlamenta, to je najvišji predstavnik slovenske demokracije, kar gotovo ne kvari »slovenske bonitete«, ravno nasprotno!
Potrebna je nova politika, je bil skoraj večinski poziv, tudi od »stricev in botrov naše večne enoumne politike«. »Rešitelji naroda« so hitro in bučno »ustvarili novo stranko«, Pozitivno Slovenijo. Staro nova pozitivna politika, samo »pozitivna« selekcija? Na vrh nove stranke postavijo učinkovitega menedžerja Zorana Jankoviča. Menedžerji so pri nas pač že dolgo znani kot skrajno učinkoviti, predvsem pa kot pošteni in pravični državljani, z velikim čutom za socialo?! To je njihovim »botrom« samoumevno! To smo jasno in glasno slišali tudi v Dražgošah! Ne hlapci, ne glede kateri, temveč menedžerji nas bodo vodili, je bil glasen apel?! »Naša politika in zgodovina je edino prava«, vse drugo je izdaja naroda!?
Seveda vse to ni neustavljiva sla in pijanost od sle po oblasti!? Ne, to je volja ljudstva!? Ali res, smo res še v tistih »železnih« časih?
Ko pa se samoiniciativno pojavi Državljanska lista Gregorja Viranta, brez levih in tudi desnih botrov, nastopi zmeda. To je lahko edino zarota, desna ali leva, se premleva.
Alarm, nevarnost najvišje stopnje! Nekdo je vendar pričel misliti s svojo glavo, to je vendar abnormalno. Racionalno in učinkovito je vendar zgolj »enoumje«, to ja vendar pri »nas splošno znano, že več kot pol stoletja, ali celo še več!
Na pomladni desnici alarmni zvonci le utihnejo, tam se streznijo in zberejo. Mogoče postanejo učinkoviti, uvedejo »pozitivno selekcijo« in enkrat zopet zmagajo?
Na levici jih ne skrbi razvoj ali zastoj socialdemokracije. Ne, mogoča je le naša preverjena »pozitivna politika«, saj daje pozitivne rezultate že več kot pol stoletja! Vse »slabo« so zakuhali drugi, ali pa je to »drugorazredna postranska zadeva«.
Mi hočemo oblast zaradi ljudstva!?
»Neustavljiva sla po oblasti« v Sloveniji je torej samo predsednik parlamenta Gregor Virant in njegovi!? Ali je to trditi res moralno? Kdo pa je resen problem, mogoče »strici in botri«?
Franc Mihič

Dobro je, da nam kdo kdaj nastavi ogledalo. Te dni je to odvetnikom storila TV Slovenija 3. Odlično! Oddaja je aktualna, večkrat ponovljena, saj je bil gost oddaje predsednik OZS g. Miha Kozinc, nekdanji minister. Za človeka je namreč poleg zdravnika odvetnik najbolj pomemben poklic, saj brani človekovo integriteto.
Pokazalo se je, da je ugled odvetnikov v javnosti zelo, zelo nizek. So pa gotovo tudi redke svetle izjeme, brez dvoma. Javnost namreč ravno odvetnikom, pravilneje pravnikom, pripisuje največjo odgovornost za slabo stanje, nedelovanje pravne države in njene posledice. Tudi za »rope stoletja«, to je za menedžerske »odkupe« podjetij, ko ti brez svojega denarja »kupijo« podjetja na kredit, kredit pa odplačuje kar kupljeno podjetje, ki tako počasi shira. Res pokvarjena finančna špekulacija! Na vrsti pa je le revna socialna država? Politika, pravna država, ekonomska stroka in predvsem pravna stroka pa nič, kot da je to povsem normalno in povsem pravično, zakonito ravnanje?
Vsi prizadeti, okradeni in oškodovani, praviloma posledično brezposelni pa so le postranska zadeva?
Povsem očitno je, da so menedžerji za to najvišjo družbeno politično elito »sveta nedotakljiva stranka«, vsi drugi državljani, nekdanji lastniki vsega družbenega premoženja, pa so le drugorazredna stranka, ki je brez prizivno vedno dolžna celo sanirati podjetja oz. nedotakljive državne banke. Pa ne samo to. Ustavno sodišče je nedavno s sklepom prekinilo škandalozno 13 letno »zakonito« neplačevanje prispevkov delojemalcev, in še to brez njihove vednosti in pristanka, kot povsem neustavno. Koga torej ščiti slovenska družbeno politična elita, navadne državljane očitno ne!?
Kdaj bomo dočakali konec te dvojne pravne države, dvojnih meril, na veliko škodo večine?
Na dan praznovanja »Ustavnosti« je v svojem govoru tudi predsednik Ustavnega sodišča dr. Ernest Petrič izrecno poudarjal, da je pravna država odločilna za naš razvoj in počutje državljanov, njihovo varnost in njihovo zaupanje v državo, ki je sedaj tragično nizko.
Predsednik odvetniške zbornice Miha Kozinc je sicer v tej oddaji zagovarjal svoj stan, vendar dokaj medlo in neuspešno. Poslovanje odvetnikov brez računa in s tem utaja davkov, na kar že vrsto let opozarja Varuh RS, sedaj pa končno to preiskuje DURS, je gotovo sramota stanu in stroki.
To je popolnoma sprevrženo ravnanje, sovražno pravni in socialni državi.
Iz osebne izkušnje rabe odvetniških storitev, mi je polovica odvetnikov izdala le blagajniški prejemek za plačilo, ne računa, druga slaba polovica pa čisto nič(!), čeprav gre za zelo ugledne odvetnike in odvetniške pisarne. Za en moj takšen primer, ko za odvetniško storitev nisem nikoli dobil pravega računa, sem se pred leti obrnil na OZS, preje pa tudi na Ministrstvo za pravosodje. Prejeti odgovor, vse je O.K., ni pritožbe?! Sedaj je moj primer na sodišču.
Koliko velja odvetnikom stranka in njene pravice kot stranke, pokaže že način »sklenitve posla z odvetnikom«, to je »podpis« pooblastila o zastopanju, ki ga praviloma podpišeš praktično «bianco, na zaupanje«. Nikoli pa ne dobiš vsaj kopijo tega pomembnega »poslovnega« dogovora dveh strank. Stranka v stiski torej ne dobi kopije pooblastila odvetniku, dogovora z odvetnikom. Pa naj bi veljalo, stranke so enakopravne, pri odvetnikih očitno ne!
Pravna država,ne država dvojnih meril!? Tudi to je odvetnikom in pravnikom v ogledalo?
Franc Mihič

»Dr. Andrej Bajuk ima prostor za spomenik«, berem te dni v katoliškem spletnem Časniku.
Se povsem strinjam. Tudi s sledečim: »Niti mednarodno priznanje njegovemu delu, ga ni moglo ubraniti pred domačimi napadi. Med tem, ko v domovini ne samo, da za svoje delo ni prejel priznanja, ampak je bil deležen samih nasprotovanj in zanikanj, je Evropa njegovo delo visoko cenila. Za leto 2005 je od britanske revije The banker prejel priznanje “Najboljši finančni minister leta v Evropi” z obrazložitvijo, da je zaslužen za napredek Slovenije s svojo zavezanostjo davčni previdnosti. V naslednjem letu, 2006, pa ga je revija European voice iz Bruslju nagradila še z dosežkom »Uspešnež leta« ker je pod njegovim ministrovanjem Slovenija, kot prva nova članica EU, vstopila v evro območje. Pred štirimi leti dr. Bajuku niso ploskali, saj ni bil prave barve. S strani medijev je dan za dnem namesto potrditve pravilnosti njegovih prizadevanj dobival polena pod noge.«
Spominjam se, bilo je res grdo ravnanje, poniglavo, a na levici povsem odkrito. Nasprotovali so mu tudi na desnici, vendar dokaj »prefinjeno«, prikrito . O tem nazorno govori članek: “Potopil Novo Slovenijo; DEMOKRACIJA, 2. oktober 2008, stran 74, kjer piše: »Bajuk… se je vseskozi trudil, da bi stopil na prste Zidarjevim spornim poslom….”Drezanje” v Zidarja naj bi šlo v nos njegovemu prijatelju kardinalu Francu Rodetu. Kot pravijo nekateri v NSi, naj bi bil Rodetov urednik Družine preprečil, da naj bi ta verski tednik v predzadnji številki pred volitvami objavil plačan oglas NSi, v katerem je bil celostranski pogovor z Andrejem Bajukom. V isti številki pa so objavili pogovor s podpredsednico NSi Ljudmilo Novak. Še pred tem jim v NSi ni uspelo, da bi Družina naredila pogovor z Bajukom, čeprav sta menda kar dva škofa poklicala urednika. No, presenetljivo niso nikoli naredili intervjuja z Bajukom, ki je kar osem let vodil “krščansko ljudsko” stranko. Skratka s svojim vplivom, zvezami in denarjem naj bi jih ustavil razvpiti “mojster aneksov.” M. B.”
Tedaj ko sem to bral, sem takoj »preveril« še tednik DRUŽINO. V »iskanje« vpišem aktualna imena NSi. Rezultat je zopet zelo zanimiv, zgovoren: Lojze Peterle 21 zadetkov, Ljudmila Novak 20 zadetkov, mag. Janez Drobnič 14 zadetkov, dr. Andrej Bajuk predsednik NSi 0 zadetkov.
Ta rezultat pove zelo veliko, vse! Doseženi rezultat volitev l. 2008 za NSi in njen izpad iz DZ ni bil torej nobeno presenečenje, saj je predsednik edine krščanske stranke dr. Andrej Bajuk »izpadel« celo v edinem katoliškem tedniku DRUŽINI. Kdo je pravzaprav »potopil« dr. Andreja Bajuka?
Kdo mu bo postavil spomenik?
Franc Mihič