PERSPEKTIVE SVETA 2000

Odgovornost za prihodnost je bil zadnji aktualen poziv Komisije Pravičnost in mir pri SŠK ob svetovnem dnevu varčevanja, 31. oktobru. V njem njen predsednik škof msgr. dr. Anton Stres, opozarja na priložnost za razmislek o našem odnosu do denarja in materialnih dobrin in raznih potrošniških odvisnosti. Pravi, da nam kakovosti življenja ne zagotavljajo samo materialne dobrine, temveč tudi okolje, duhovni razvoj in cela vrsta družbenih odnosov.
Vse lepo in prav!? Kaj pa slovenska katoliška cerkev že vrsto let prakticira?

Beremo: »Telekomunikacije - največja naložba slovenske RKC. Štirideset milijonov evrov že investiranega denarja v izgradnjo optičnega omrežja ali celo 400 milijonov evrov načrtovanih naložb je očitno ena največjih investicij povezanih družb, za katere skrbi slovenska katoliška cerkev«.

To je cerkvena medijska družba T-2.

Beremo: «T-2 najpomembnejša cerkvena investicija, ki bo mariborsko nadškofijo stala približno 400 milijonov evrov ali trikrat več, kot je RKC dobila vrnjenega denacionaliziranega premoženja«.

Beremo, celo v Družini: »Tako se nam je zgodilo, da smo (!) danes po logiki »normalnega« kapitalizma in v »skromnem« prizadevanju ustvariti nekaj več denarčkov za dobre namene prek »cerkvenega« podjetja T-2 eden največjih raznašalcev pornografije na Slovenskem«.

Beremo: »Za pornografsko industrijo. Slovenske cerkvene institucije in verniki, ki plačujejo TV-naročnino za T-2, podpirajo tudi pornografsko industrijo, pa čeprav pornografije ne gledajo«.

Beremo: « Podatki tujih raziskav govorijo o vlogi pornografije predvsem v incestnih zlorabah. Do 25 odstotkov incestnih zlorab vključuje rabo pornografije, predvsem na način, da odrasli kažejo otrokom pornografijo z namenom, da jih prepričajo v normalnost svojega vedenja«.

Beremo: «Mladoletniki, na računalnike katerih je priključen modem T-2, lahko s programsko opremo, ki je dostopna zastonj na internetu, omenjene kanale spremljajo brez ovir«.

Beremo: »Pornografija je tesno povezana s trgovino z ljudmi.«

Cerkev pa uči (?): »Pornografija je velik greh. Civilne oblasti so dolžne preprečiti proizvodnjo in razpečavanje pornografskih programov«.

Ali ni cerkvena T-2 že prekoračila praga zakonitosti? Kje so tu varuhi pravic otrok, pravna država?
Cerkev prodaja pornografijo seveda zgolj za “dobre namene”?
Mogoče zgolj samo za svoj dobiček, pa še malo za pornografsko industrijo?
Kaj je cilj Cerkve? Prevlada dvoličnosti v družbi? Brezpravje? Ali ni to dvoličnost brez primere, celo sarkazem do občih, ne samo do krščanskih vrednot? Ali je to perfidno dvolično ravnanje Cerkve vzor za ravnanje civilne družbe?
Po mnenju analitikov je glavni vzrok za Peterletov poraz prav njegova dvoličnost, ki so jo državljani opazili.
Čas je za razmislek, tudi v Cerkvi in še kje?!
Mogoče že velja, tudi v Cerkvi, sporočilo slovenskega »Alamuta«: »Nič ni resnično, vse je dovoljeno«?
Spoštovani metropolit in predsednik SŠK, nadškof gospod msgr. mag. Alojzij Uran, pričakujem(o) vaš odziv!
Franc Mihič, Ribnica

Direktor OI si kupi avto

Onkološki inštitut ja naša elitna javna ustanova. Dela za preživetje človeka. Razmere na OI so odraz naše humane kulture. Zopet beremo in poslušamo. Direktor OI si kupuje drag službeni avto, ker mu ta pripada… “SCT je v primerjavi z Vegradom ponudil v nekaterih postavkah za 16-krat višjo ceno, pri nekaterih pa celo za 40-krat”. Na SCT pa si delijo dobičke in si kupijo podjetje…Zaposleni na onkološkem inštitutu pa so zgroženi, pregorevajo in jokajo…
En WC na 300 pacientov, drugi za zaposlene…Kako se počutijo bolniki z rakom?
Nezaslišano! Grozno! Sramota, brezbrižnost in neodgovornost!
Ali ni to Avgijev hlev in to na slovenski elitni javni zdravstveni ustanovi!
Kje je etika? Kakšna je kultura poklicanih in odgovornih? Kje je tu človek in bolnik?
Komu že zvoni, je žal že jasno!? Komu še ne zvoni in zakaj ne, bi se morali vprašati?

Šikaniranje nikoli ni le stvar žrtve in napadalca

Večkrat sem prebral prispevke v »Delovi borzi dela«, (DELO-6.2.2007) o šikaniranju na delovnem mestu. Nekatere ugotovitve so mi nerazumljive. Mogoče še komu? »Podatki za Evropsko unijo kažejo, da je žrtev psihičnega nasilja na delovnem mestu najmanj vsak deseti zaposleni in največ vsak četrti (odvisno od raziskave). V Sloveniji je po opravljenih raziskavah delež nekoliko manjši od evropskega povprečja. Po mojem mnenju to ni zato, ker so Slovenci bolj prijateljski med seboj, ampak je to pozitivna stran čustvene distance, ki je del delovnega ozračja v slovenskih podjetjih. Ljudje preprosto sledijo načelu: ne delaj tega, česar nočeš, da drugi storijo tebi,« je prepričan psihoterapevt Zoran Milivojević, doktor medicine. To prepričanje ne potrjujejo nobeni podatki, preje nasprotno! V raziskavi SIOK, katere namen je primerjalno raziskovanje klime in zadovoljstva zaposlenih, povzetek v reviji Manager- februar 2004, namreč tudi piše:” Rezultati na splošno kažejo, da je naša celotna kultura groba-vodje menijo mislijo, da je pravi odnos nadrejenih grobost.” Dalje doktor pravi:»O dogajanju je treba obvestiti nadrejenega, kadrovsko službo, upravo podjetja, sindikalnega zastopnika in se posvetovati s strokovnjakom za delovno pravo in psihologom. Hkrati ta vrsta nasilja nikoli ni le stvar nasilneža in žrtve, ampak ima vedno občinstvo. Zato so tudi drugi zastrašeni, ker menijo, da bi se jim lahko zgodilo enako, če bi se uprli.” Sprašujem se, kje so tisti strokovnjaki, ki poznajo 50 oblik mobbinga in so pripravljeni sprožiti postopek za preprečevanje in sankcioniranje mobbinga, pomagati žrtvi in sankcionirati nasilneža/e? V podjetjih jih je gotovo najmanj! Kje so dostopni v javnih nevtralnih inštitucijah! Katere in kje so za to potrebne zakonske podlage, kot v urejenih pravnih državah? Ali jih v Sloveniji res ne potrebujemo?« Gospa Tanja Urdih Lazar, Klinični inštitut za medicino dela, pravilno ugotavlja, da bi morala za učinkovito preprečevanje in obvladovanje psihičnega nasilja organizacija sprejeti ustrezno politiko, na primer da psihičnega nasilja ne bo dopuščala ter da ima vsak zaposleni pravico do spoštljivega odnosa in dostojanstva. O politiki morajo biti dobro obveščeni vsi zaposleni. Priporoča tudi, poiskati pomoč pri nadrejenih ali pri tistih, ki v podjetju skrbijo za zdravje in varnost pri delu, kadrovske zadeve ali delavske pravice; obrniti se na pooblaščenega zdravnika specialista medicine dela ali osebnega zdravnika, zaveznike (sodelavci, sindikalni zaupnik), zbirati dokaze za prijavo psihičnega nasilja vodstvu organizacije ali morebitno tožbo na sodišču. Vse lepo in prav v teoriji, a praksa je žal po moje povsem drugačna. O tem zgovorno govori tudi članek »Zaposleni ne prepoznajo nasilja ali pa si o njem ne upajo spregovoriti (Delo-5.9.2005). Strah pred maščevanjem. To potrjujejo tudi izkušnje Urada varuha človekovih pravic: število pobud in prijav zaradi nasilja na delovnem mestu se povečuje, pritožniki želijo ostati anonimni, nekaterim so tudi že zagrozili, da bodo izgubili zaposlitev oziroma da jih bo delodajalec prestavil na slabše delovno mesto, kot je povedala mag. Bojana Cvahte, višja svetnica pri Varuhu. Šikanirani si v strahu pred izgubo zaposlitve svojih pravic ne upajo uveljavljati, sindikati v podjetjih pa nimajo več takšne moči, kot so jo imeli nekoč. Zato v uradu menijo, da bi bilo treba v podjetjih znova uvesti posebne službe za pomoč zaposlenim – te pravzaprav predvideva zakon o socialnem varstvu, a delodajalci teh določil očitno ne upoštevajo. Sicer pa problematika ni ustrezno obravnavana niti v zakonu o delovnih razmerjih (ZDR). Zato na Inšpektoratu RS za delo ni mogoče dobiti podatkov o prijavah zaposlenih, ki so začutili psihično ali fizično nasilje v delovnem okolju. Celo Inšpektorat za delo nima podatkov, kako je to mogoče? Seveda, če ni podatkov, problema in žrtev nasilja v družbi ni!? Nekateri neodkriti primeri pa so na intenzivni terapiji psihiatriji. O realnem stanju pojava šikaniranja na delovnem mestu pri nas, oz. realnem reševanju mobbinga pa najbolj zgovorno govore opisani primeri, ki so se končali z odpovedjo službe, najbolj pa izjava izvršne direktorice Future ga. Ksenija Jankovič: »To so za večino le besede na papirju. Kaj pomaga, če obvestiš inšpektorja za delo, sodišče, če (?) bo odškodnina zadnji prihodek!« Menim, da je to nasilje aktualno tudi za izvoljene poslance-zakonodajalce.

F. M., Ribnica

Mobbing-šikaniranje sodelavcev, doklej še brez posledic?

Tudi v Sloveniji postaja vse bolj očitno, da bo morala družba temeljiteje obravnavati nasilje na delovnem mestu-mobbing, ki pomeni sodobno obliko sistematičnega psihičnega trpinčenja, šikaniranja, ustrahovanja sodelavcev. Vse več objav obravnava to temo. Posledice mobbinga so namreč zmanjšanje storilnosti, bolniška odsotnost, brezposelnost in v skrajnem primeru samomor. Mobbing je izrazit na delovnih mestih z zelo visokimi zahtevami. Pogosta oblika šikane je »prerazporeditev« sodelavca z namenom njegove diskreditacije. Značilne žrtve mobbinga so »poštenjaki«, ki opažajo nepravilnosti, telesni invalidi, bolni posamezniki, mladi začetniki in nazadnje zaposleni, starejši delavci pred upokojitvijo in tisti, ki pomenijo delodajalcu »presežek« itd. Namen izvajalca mobbinga je škodovati sodelavcu, ga izločiti, prisiliti, da zapusti delovno mesto. Ocenjuje se, da je kar 90 % tistih, ki se odločijo za tožbo zaradi nezakonite odpovedi, žrtev mobbinga. Šikaniranje je izjemno težko dokazati, pa tudi odškodnine so pri nas z nekaj sto tisoč tolarji zelo nizke, ugotavljajo strokovnjaki. Zato se žrtve večinoma ne odločajo za odškodninske tožbe. Pred vložitvijo civilne tožbe bi bilo smiselno najprej doseči kazensko obsodbo izvajalca mobbinga, meni stroka. Z mobbingom se pri nas zares še ne ukvarjamo, saj nimamo niti ene večje raziskave s tega področja. Še huje, zakonodaja se vede tako, kakor da ga nikjer ne zazna. Na Hrvaškem denimo, pa so se delavci-žrtve mobbinga, ter psihologi, sociologi, zdravniki, pravniki že organizirali, da bi se uprli nasilju na delovnem mestu. Prostovoljno svetujejo žrtvam mobbinga. Ustanovili so tudi društvo za pomoč in osveščanje žrtev mobbinga. Njihova delovna skupina že pripravlja predlog zakona za preprečevanje mobbinga. Nedavno je bila objavljena že prva razsodba na hrvaškem prvostopenjskem sodišču. Spor je dobila znanstvenica inštituta, ki je bila razporejena na nivo del čistilk in ji je bilo onemogočeno normalno delo. V Evropi obravnavajo mobbing resno. Najboljše zakone imajo na Švedskem, v Franciji in Švici. Tisti, ki trpinči je kazensko odgovoren, žrtev pa lahko zahteva odškodnino. V Nemčiji ugotavljajo, da »strah sodelavcev pomeni denar«. Opravljena študija je pokazala, da zaradi strahu sodelavcev podjetja izgubijo 100 milijard EUR letno. Zmogljivost šikaniranega delavca se zniža za ca. 20 %! Sanacija posledic mobbinga pa seveda povečuje izdatke za zdravstvo in socialo! Produktivnost in konkurenčnost gospodarstva in države pa še naprej ostaja odprto vprašanje? Zato nemška pravna država vse pogosteje sankcionira tudi pojave mobbinga, čeprav ta v zakonodaji ni eksplicitno naveden. Potrjena odmevna razsodba delovnega sodišča zaradi mobbinga, ki je obsodilo avtomobilski koncern DaimlerChrysler, kjer so pred tremi leti premestili vodjo področja na nižje delovno mesto. Onemogočeno mu je bilo še vsako delo, tako da je nazadnje delovni čas presedel. Zato je zbolel. Sedaj mu morajo izplačati izpadle dohodke in odškodnino 25.000 EUR. Koncern spoštuje razsodbo. Odmevno je, da je koncern odpustil vodjo-izvajalca mobbinga, ki je skupaj s kadrovsko službo izvedel to nezakonito premestitev in izvajal šikaniranje. Zoper njega pa je podana še civilna obtožba. S pojavom mobbinga v nemških javnih podjetjih se ukvarjajo tudi poslanci oz. parlamentarna komisija za peticije. Ta je letos v ta namen dobila celo nova pooblastila. S pojavom »mobbninga-kuge 21. stoletja« se ukvarjajo celo inštitucije nemških Cerkva.

Lani je tudi višje britansko sodišče prisodilo izjemno veliko odškodnino žrtvi psihološkega nasilja na delovnem mestu. Žrtev je tajnica v londonskem poslovnem središču City, ki je tožila svojega delodajalca Deutsche Bank, ker je ni zaščitil pred psihološkim terorjem. Teror so izvajale štiri sodelavke. Doživela je živčne zlome in zbolela. Sodnik je tožnici prisodil 35.000 funtov za bolečine in trpljenje, 25.000 funtov za njen slabši položaj na trgu dela, 128.000 funtov za izgubljeni dohodek v preteklosti in 640.000 funtov za izgubljeni dohodek v prihodnosti (vključno manjšo pokojnino). Delodajalec mora plačati tudi njene sodne stroške, kar znese skupaj 1,2 milijona evrov. Strokovnjaki menijo, da je bila priznana odškodnina še vedno razmeroma nizka. Delodajalec se še odloča o pritožbi na sodbo. Ob tem angleški raziskovalci nasilja na delovnem mestu ugotavljajo, da se to dogaja zlasti ljudem, ki predlagajo spremembe, so visoko produktivni, se prostovoljno javljajo na naloge, imajo visoko integriteto, imajo visoke etične standarde, si prizadevajo za človekove pravice, dostojanstvo in spoštovanje. Tudi pri nas se nekaj premika. Na nedavnem seminarju o varnosti in zdravju pri delu je Klinični inštitut za medicino dela obravnaval tudi temo nasilje na delovnem mestu. Ugotovili so, da bi bilo treba vzpostaviti sistem svetovanja in pomoči žrtvam, ki bi žrtve, priče in tudi pooblaščene zdravnike spodbujal k prijavi in reševanju primerov psihičnega nasilja. Prepoved psihičnega nasilja in obvezno zagotavljanje pogojev za dostojanstvo pri delu pa bi morali vključiti tudi v slovensko zakonodajo. Danes namreč noben zakon ne ščiti delavcev pred psihičnim nasiljem, ampak se morajo primeri psihičnega nasilja na sodišču »skriti« za drugačnimi problemi, kar pa žrtvam otežuje in podaljšuje pot do pravice. Žal pa smo nedavno lahko v slovenskem tisku še prebrali: »Najbolj šepamo pri odnosih z zaposlenimi«. To je pokazala mednarodna raziskava o praksi družbene odgovornosti podjetij. Podjetja družbeno odgovornost razumejo zgolj kot izpolnjevanje zakonodaje ter marketinško naravnano »sponzorsko dobrodelnost«. Napoveduje pa se, da bo trg oz. bodo potrošniki vedno bolj cenili družbeno odgovorna podjetja, tudi njihov odnos do zaposlenih. Praksa to že ponekod potrjuje. Ugled in uspeh na trgu pa vedno ceni tudi kapital. Za doseganje boljšega ugleda glede družbene odgovornosti podjetij in seveda zaradi žrtev samih bo pri nas očitno potrebno proučiti »odnos do zaposlenih« in nagrajevati tudi »družini prijazna podjetja«. Mogoče tudi z boljšimi novimi zakoni, tudi za preprečevanje mobbinga-nasilja na delovnem mestu? Na vrsti je torej »javna stroka« in seveda zakonodajalec. Doklej bo šikaniranje sodelavcev še brez posledic za nasilneže, je torej aktualno javno vprašanje za naše izvoljene poslance!?

F.M., Ribnica

Še vedno aktualno!?

Perspektive sveta 2000

Govoriti in napovedovati perspektive je zahtevno in odgovorno, vsekakor pa nehvaležno opravilo. Vendar brez perspektiv, vizije ni orientacije za posameznika, družbo, podjetje.

Z namenom slišati perspektive razvoja fasadnih elementov, oken in vrat, se nas je 700 udeležencev iz Evrope zbralo na kongresu v bavarskem Rosenheimu. Najbolj odmevno in »šokantno« je bilo uvodno predavanje »Svetovni trendi 2000, politične, ekonomske in ekološke perspektive bodočnosti«, ki je obravnavalo usodna razmerja med razvitimi industrijskimi državami in deželami v razvoju. Aktualnost teme narekuje, da jo je vredno povzeti tudi za naš slovenski, pogosto samozadostno naravnani svet.

Razviti severni industrijski del sveta je vedno »starejši«, saj ima minimalen ali negativen prirastek prebivalstva, hkrati pa je vedno »bogatejši«. Na južni polobli v deželah v razvoju pa je rast prebivalstva še vedno eksponencialna, tako da je vedno številnejše, v povprečju mlajše in zelo revno. To revno prebivalstvo se sedaj seli s podeželja v metropole teh nerazvitih držav (npr. Mehika, Brazilija, države Indokine, Kitajska, afriške države, v Kairu je skoraj polovica prebivalcev Egipta). Selijo se, ker si obetajo v razvitejših metropolah lažje preživetje.

Razvite industrijske države skrbijo še vedno predvsem za zviševanje lastnega standarda, pri čemer razkošno trošijo večino svetovne energije, predvsem neobnovljivih fosilnih energetskih virov, subvencionirajo lastno pridelavo hrane, izčrpavajo tudi druga naravna bogastva južne poloble ( npr. gozdove) in so glavni onesnaževalci okolja in svetovne klime.

Razviti industrijski sever ima sicer že razvite nove tehnologije, katerih tržna uveljavitev je le vprašanje razvoja ustreznih okoliščin, večina tehnologij pa žal temelji samo na sebičnih podjetniško-marketinških ciljih podjetij, pogosto multinacionalk, ki pa ne obsegajo rešitev človeštva kot celote. Temu je podrejeno obnašanje večine politikov razvitega in nerazvitega sveta, ki zaostajajo v dojemanju in reševanju globalnih problemov. Enako velja tudi za večino »tržno uspešnih medijev«.

Takšno ravnanje političnih, gospodarskih in medijskih elit stopnjuje problem »začaranega kroga rasti prebivalstva« in razvoja sveta oz. preživetja človeštva.

Selitve obubožanega prebivalstva na južni polobli s podeželja v metropole (samo na Kitajskem se letno seli 80 milijonov ljudi) pa so samo predhodnica selitve narodov iz južne poloble v razviti industrijski sever v naslednjih 30-50 letih. Takšne selitve narodov človeška zgodovina že pozna in jih je v bližnji preteklosti doživela tudi Evropa (preseljevanje Evropejcev v Severno Ameriko).

Te težnje, ki prihajajo in jih znanstveniki imenujejo »težnje lastne dinamike sveta«, se lahko korigirajo, saj tu ne gre za »stvari usode«, temveč za posledice učinkov človekovega ravnanja in navad. Dozorelo je namreč spoznanje, »da tisti, ki ima prihodke za svoje preživetje, ne potrebuje številnega potomstva«.

Zato mora postati tudi za razviti svet cilj, da omogoči revnemu podeželskemu prebivalstvu južne poloble osnovne prihodke in bivalno okolje, sicer se bo »roman že napisane bodoče zgodovine človeštva« le še prebral in bodo naši 10-letni otroci to v polni meri podoživeli. Nekako je treba prekiniti »hudičev začarani krog rasti« in bodočnosti človeštva.

In kaj ima revni nerazviti svet, kar bi mu omogočilo, da si ljudje na tamkajšnjem podeželju lahko ustvarijo prihodke in blaginjo, ki jih bo vezala na njihov dom? Zemljo in delovno silo!

Zato morajo pričeti bogati severnjaki kupovati hrano neposredno pri južnih podeželskih siromakih, in to tam, kjer je stiska največja. Pri tem se mora seveda razviti sever najprej vprašati, s katerimi novimi tehnologijami lahko siromakom juga čim prej učinkovito omogoči pridelavo in prodajo hrane in osnovno bivalno okolje ter zmanjša onesnaževanje okolja.

Energetsko potratni razviti sever povzroča npr. večino emisij CO₂ v ozračje, kar ima za posledico spremembo zemeljske klime oz. povečuje »učinek tople grede«. To bo med drugim povzročilo taljenje ledenikov, zvišanje gladine morij in s tem zmanjšanje kopnega. Tako se bo zmanjšalo ravno bivalno okolje že tako prenaseljenega nerazvitega sveta in ustvarjene bodo dodatne okoliščine za »selitev narodov« na višji, razviti svet.

Razvitemu severu torej ni treba razvijati nove tehnologije npr. za pridobivanje »biogoriva« iz oljne repice ter »repičnih« traktorjev in avtomobilov, dokler to biogorivo na podeželju južne poloble pridelujejo sestradani dninarji za veleposestnike, ki naj bi ga z dobičkom prodajali bogatemu severu.

Razviti sever naj torej razvija tehnologije za zmanjšanje in predelavo odpadkov v gnojila, obnovo uporabljene vode, tehnologije za zmanjšanje rabe energije v industriji, prometu in gospodinjstvih, zlasti neobnovljivih fosilnih goriv, tehnologije ozelenitve in pogozditve ter seveda pridelave hrane, predvsem na južni polobli, ipd.

Ob koncu predavanja je 69-letni predavatelj prof. dr. Kernig, znanstvenik političnih, gospodarskih in družboslovnih ved apeliral na udeležence kongresa:

»Razvijajte hiše, okna z majhno porabo energije pri izdelavi in uporabi, razvijte »mobilne hiše« in uporabljajte les iz gojenih gozdov, tudi južne poloble, s tem omogočite pogozdovanje, »zeleno porabo« in zmanjšanje CO₂ , zmanjšanje erozije zemlje in ohranitev in ohranitev bivalnega okolja človeštva. Zmanjšajte emisije, sanirajte klimo in zemeljsko okolje ter omogočite siromakom juga pridelavo in prodajo hrane, da jim omogočite prihodke in preprečite nujo selitve v naše kraje«.

To je gotovo apel, ki je vreden, da ga slišimo in o njem razmislimo! To je tudi apel, ki je v popolnem nasprotju z apelom, ki ga tedensko poslušamo prek slovenskih radijskih postaj in razglaša: »Prišel je čas kruha in iger« in vabi: »Zato pridite na zabavo v diskoteko do jutranjih ur«.

Ali apel »Čas kruha in iger« ne izraža mogoče našega pomanjkljivega zgodovinskega in kulturnega spomina, naše nerazgledanosti in samozadostnosti, naše sprenevedajoče morale, ki dopušča »uspešnim« novim podjetnikom lahke zaslužke z razglašanjem in uveljavljanjem načela »kruha in iger«, ki je pripeljalo do propada mogočno rimsko civilizacijo?

Mladi so naravno navdušeni, saj jim družba in mediji pripovedujejo predvsem »zgodbo o uspehu«, jih navdušujejo nad novimi »časi kruha in iger« in jih tako pripravljajo na njihovo (in našo?) »svetlo prihodnost«, to je na večen utopičen sen o »raju na zemlji«.

Res je, brez sanj ni življenjskega veselja, vendar je in tiho javno odobravanje življenjske filozofije »kruha in iger«, enako naravnanosti k samouničenju, kar je zgodovina že dokazala in jo potrjuje tudi prihodnost.

Odgovorno bi bilo, da se oblast, pa tudi politična, kulturna, ter druga civilna družboslovna in gospodarska elita zamislijo nad »apelom za prihodnost« in »apelom za sedanjost«.

F.M., Ribnica

Objavljeno: DELO-Sobotna priloga-rubrika »Prejeli smo«; 21. december 1996